Wednesday, May 9, 2007

Pohod Kostanjevica na Krki - Podsreda

V zgodnjih jutranjih urah sva se z Mihom odpravila iz gostišča Žulnir v Kostanjevici na Krki proti Krakovskemu gozdu. Tega dne sva nameravala priti do gradu Podsreda, kjer se nadaljuje slovenska E7 pot proti Bistrici ob Sotli. Glede na to, da sva potrebovala prenočišče, sva se nameravala spustiti proti Podsredi, točneje do turisitčne kmetije pri Martinu, kjer naj bi prenočila. Gostilna Žulnir stoji ob poti E7, zato sva samo zavila za gostilno levo proti Krakovskemu gozdu.

Zunaj je nekoliko rosilo, kar nama je odgovarjalo, saj je lahko v Krakovskemu gozdu veliko komarjev, ki obletavajo popotnika. Na srečo tega nisva doživela zaradi hladnega vremena. Začetek poti je bil po široki makedamski cesti ob robu Krakovskega gozda.

Po kakšnem kilometru hoje sva prišla do gozda, kjer je bilo potrebno iti najprej desno za 90 stopinj po travniku. Od tu naprej pa je bilo potrebno imeti "oči na pecljih", kajti najprej je bilo potrebno opaziti o znako E7, ki je označevala vhod v Krakovski gozd. Poudariti je potrebno, da je bila pot od tu najprej kakšne 3 km zelo zaraščena in popotnika so vodile samo oznake E7, ki so tukaj zaradi slabe poti vseskozi prisotne. Hodila sva zopet čez podrta drevesa, nekaj podobnega kot po pobočjih Kobile, s to razliko, da tokrat nisva bila v strmini in nama ni pretila nobena nevarnost.

Po 3 km te naporne hoje sva dospela zopet na širši makedam in čistino.

Na desni strani v smeri najine hoje sva ogledala potok Senušo, ob kateri sva hodila okoli 10 km. Gre za bolj stoječ potok, ki pa bil kar napolnen z vodo. Pot je bila zelo različna: makedamska, gozdna, ponekod tudi zaraščena. Okoli naju pa značilen hrastov gozd, s košatimi drevesi.


Ko sva prehodila Krakovski gozd sva prišla na rob travnikov, malo najprej je bila Gržeča vas. Kasneje sva ugotovila, da sva v bližini avtoceste Ljubljana - Zagreb. Pred to vasjo sva lahko opazovala čapljo, ki je resnično velika ptica, kar je posebno dobro vidno, ko vzleti. V tej vasi sva lahko opazovala tudi konje na paši. Posebno se mi je vtisnil v spomin konj, ki se je pripeljal v prikolici avtomobila in njegovo rezgetanje, ko je opazil ostale konje na pašniku. Tudi konji na pašniku so se na njegovo rezgetanje odzvali s podobnimi glasovi. Očitno so komunicirali med seboj. Ta moja ugotovitev se je potrdila, ko je avtomobil s prikolico, na kateri je bil prej omenjeni konj, zavil na kmetijo, iz katere so bili očitno tudi ostali konji.


Iz te vasi sva se odpravila v vas Mali Podlog.

Ko sva zapustila to vas, sva malo naprej ogledala avtocesto Ljubljana - Zagreb, katero sva prečila preko nadvoza.

Na drugi strani nadvoza je bila Velika vas, kjer sva pri neki hiši lahko zopet opazovala race, ki so se pasle na velikem vrtu kmečke hiše.


Tu sva hodila po asfaltu, dokler nisva iz te ceste zavila v breg proti Venišam.

Kar nekaj časa sva se vzpenjala, dokler nisva prišla do obsežnih vinogradov, kjer nama je prijazen domačin ponudil pijačo. Od tu sva lahko opazovala v daljavi pogorje Trdinovega vrha. Predvsem naju je zanimalo, koliko je še do Krškega. Dobila sva odgovor, da še nekaj kilometrov.
Pot naju je nato vodila po vrhu brega proti Leskovcu pri Krškem. Pod nama sva lahko opazovala ravnino okoli Krškega. Prav zanimiv pogled!

Ko sva prišla do gozdne poti, so naju oznake osmerile proti Leskovcu, ki je predmestje Krškega. To naselje ima že povsem videz mesta.

Kmalu sva prišla do zelo prometne ceste, ki vodi iz Krškega, verjetno proti Hrvaški. Ob gostem in hrupnem prometu ob tej cesti, sva se po pločniku prebijala proti Krškemu. Presenetila me je velikost tega mesta. Očitno gre za eno večje slovensko mesto.

Ko sva šla čez savski most v bližnini papirnice Krško, sva zapustila Dolenjsko in vstopila na Štajersko.

V Krškem sva se ostavila v Mercatorjevi trgovini, kjer sva si kupila hrano, pijačo in ostale potrebščine npr. obliže, kajti bil sem že resnično ožuljen. To sva odnesla proti bližnjim klopcam v bližini osnovne šole, kjer sva pojedla in popila kupljeno. Po kakšni uri odmora sva se odpravila naprej po asfaltni cesti proti gradu Podsreda. A od tu je bilo do gradu še zelo daleč. Za boljšo predstavo naj povem, da sva Krško zapustila okoli 12 ure. Do gradu Podsreda pa sva prišla v poznih popoldanskih urah, okoli 19 ure. Pot naju je najprej vodila po asfaltni cesti v dokaj strm hrib. Ob poti so bile lepe hiše. A ta hrib se ni končal tako hitro. Pot se je več ur vila po teh pobočjih, zavijala levo ali desno. Opazovala sva lahko bližnjo in daljno okolico, ki je bila zelo gričevnata, z značilnimi vinogradi, cerkvami na določenih vrhovih. Zelo zanimiva panorama.

Zelo visoko v bregu je bila vas Zdole. Vas z belimi hišami in značilno cerkvijo.

A tu se ni končal vzpon, potrebno se je bilo dvigniti do vasi Šapole. Ob cesti so bile posebne hišice na avtobusnih postajah. Zaradi utrujenosti sva se za nekaj minut vsedla na eno izmed njih.

Vas Šapole so bile resnično na vrhu opisanega hriba.

Od tu sva se spustila strmo navzdol proti vasi Pečice. Tu sva očitno skrenila iz markirane poti E7. Ko nama je zmanjkalo poti, sva se kar po strmih travnikih spustila proti avtobusni postaji v bližini pečic, ker sva domnevala, da je to postaja, ki je bila opisana tudi v vodiču E7. Imela sva kar prav. Ko sva prišla do prvih hiš Pečic, sva vprašala domačina, ali je še daleč do gradu Podsreda. Pokazal je na hrib nad Pečicami, ki je bil resnično visok in povedal, da morava najprej čez njega, če hočeva priti do gradu.

Kar nisva mogla verjeti njegovim besedam, da se bo potrebno povzpeti na ta vrh. Potrebovala sva kakšno uro, da sva dosegla ta vrh. Še prej sva šla mimo šole v Pečicah, kjer je možno tudi prespati. A odkrito povedano, treba je spati v zapuščeni šoli, ki je bolj v razpadojočem stanju. Poleg tega je potrebno imeti tudi hrano s seboj. Glede na to, da je v tem delu potrebno hoditi veliko navkreber, pa dodatna hrana v nahrbtniku otežuje hojo. Tukaj sva se srečala tudi s predsednikom planinskega društva Brežice in starejšo gospo, ki ima ključe od prej omenjene šole. Šlo je za zelo zgovorno gospo, ki nama je v nekaj minutah povedala veliko stvari, npr. da so hodili iz Pečic vsako nedeljo k maši v Podsredo. Poskusila pa sva lahko tudi njeno vino, ki ga ji dostavlja sin, ki živi v bližini Gornje Radgone.

Ko sva zapustila ta kraj, sva kmalu dospela do osamljenih kmetij na vrhu hriba. Potrebno je bilo iti samo še po gozdni poti mimo še ene osamljene kmetije, kjer se je že odprl pogled proti Krškem. Pred to hišo sva opazila gospo, ki je delala na polju, kravo, ki se je pasla na travniku in ovčjaka, ki je lajal na kravo. Gospa je razložila, da je želel usmeriti kravo na želeno mesto. Ta pes se mi je zdel resničo pameten, da je sposoben "pasti" kravo. A glede na to, kar sem opazil, ga krava ni kaj dosti ubogala. Z svojimi rogovi, ga je hotela odgnati, kar je tudi delovalo. Kajti pes se je povsem omaknil.

Ko sva prečila to kmetijo, sva končno prišla na vrh že tolikokrat opisanega hriba, katerega ime sem pozabil, kljub temu, da sem ga izvedel od domačina. Makedamska pot se je pričela spuščati proti gradu Podsreda, ki sva ga po nekaj sto metrih opazila pod nama. Očitno sva prišla na cesto, po kateri lahko pridemo iz Podsrede do tega gradu. Kmalu sva dospela do gradu z mogočnim obzidjem in mogočno zgradbo z značilnimi barvnimi polkni. Grajska vrata so bila odprta, da sva lahko vstopila. Za gradom sva lahko pogledala navzdol proti trgu Podsreda. Na tem gradu je sedež Kozjanskega parka.

Ko sva se na zunaj hitro ogledala grad, sva odšla po strmi planinski poti proti Podsredi.

Po pol ure hoje sva dospela do Podsrede, kjer sva morala iti samo v središče naselja, kjer je poleg neke druge gostilne, turistična kmetija Pri Martinu. Sprejela naju je gospa srednjih let, ki naju je spustila v hišo in najprej odpeljala do sobe, kjer sva prenočevala. Šlo je za sorazmerno lepo sobo, iz katere sva lahko ponoči opazovala tudi prvomajski kres, ki so ga domačini zakurili na bregu nad vasjo. Povedati je potrebno, da je Pri Martinu mogoče tudi dobiti toplo večerju po predhodnem naročilu. Pri večerji sva izvedela, da se na tej turistični kmetiji ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane: jabolčni, hruškov, grozdni ipd. sokovi, zdravilna zelišča, propolis itd. Vse te izdelke je možno kupiti ob vikendih na ljubljanski tržnici. Gospodar je tudi razložil, da je bila Podsreda do izgradnje južne železnice zelo pomembno tranzitno naselje več stoletij za trgovce, ki so potovali iz juga proti zahodu, severu ipd. Te karavane so potrebovale oskrbo za konje, ljudi. Zato je bilo tukaj tudi do 3.000 ljudi, ki so se ukvarjali z gostinstvom, kovaštvom, varnostjo ipd. Grad Podsreda pa je bil najprej vojaška postojanka, kasneje pa upravno središče za ta območja. Bil je tudi eden redkih gradov, ki ni bil osvojen v času kmečkih puntov in turških vpadov.

3 comments:

Unknown said...

Evo ena Šapolanka tle...ja v Šapolah mamo največ zvezd!!!!!!!!in vse pohvale, da ste celotno pot dali na net -BRAVO







LP brigita

Unknown said...

še ena šapolanka.....šapola zadnji raj na zemlji.......pa tisti hrib na vrhu se imenuje golen vrh-tam stanuje Bog.....zvezd nam še ni uspelo prešteti...pohvale za hojo....

pozdrav

vesna

Unknown said...

spet Šapolan,tist vrh,ko ga je on mislu,je verjetno Orlica.mk