Wednesday, May 2, 2007

Pohod Žužemberg - Dolenjske Toplice

Za prvomajske praznike 2007 sva se s prijateljem Mihom Sketom odpravila po slovenski evropski pešpoti E7 od Žužemberga do Olimja nad Podčetrtkom. Prvič sva hodila po tej smeri, zato je bilo za naju vse "novo" ob poti.

V nadaljevanju bo opisana najina prva etapa: Žužemberk - Dolenjske Toplice. Z avtobusom sva se iz Ljubljane pripeljala v jutranjih urah v Žužemberg. Vreme je bilo toplo in sončno, zato je bilo na terasi gostilne sredi Žužemberga, kjer je tudi trgovina, že veliko ljudi ob jutranji pijači.

Nekaj korakov stran od gostilne je imel stojnico domačin, ki je prodajal izdelke iz medu: propolis namočen v žganje, medico ipd. Ker je bil Miha nekoliko prehlajen sva kupila propolis v žganju.

V oči "pade" Žužmberški grad, ki stoji v samem središču Žužemberka. Za kakšen bližnji stik z njim ni bilo časa, opazovala sva ga samo vizualno iz daljave. Prvo vprašanje, ki se nama je pojavilo, je bilo, kam iti, da bova našla E7 pot.

Povprašala sva domačine, kje je Stranska vas, ker tam mimo vodi E7. Pokazali so nama stopnice, po katerih sva šla navzdol proti Krki in turistični kmetiji Koren, kjer je možno dobiti hrano, pijačo in prenočišče. Tokrat ga midva nisva potrebovala.

Krenila sva navkreber v gozd po dokaj strmi gozdni makedamski cesti, ki se je kmalu spremenila v kolovoz. Iz vodiča sva razbrala, da morava iti mimo lovske koče Žužemberk, kar se je zgodilo po približno 3/4 ure hoje.

Nato naju je pot vodila navzdol še vedno po gozdu. Ko sva prišla do makedamske ceste, na kateri sva srečala tudi "džip", sva zavila za 90 stopinj v levo. Ko je bilo konec gozda, sva prišla do vinogradov in zidanic v Stari gori. Ogovorila sva moža in ženo, ki sta sedela v senci zidanice.

Povabila sta naju na pijačo in povedala nekaj zanimivosti o krajih, kjer sva hodila. Izvedela sva, da gojijo "šmarnico". Nekoč sta vodila gostilno v Laščah, na poti v Kočevje. Sedaj ko sta v pokoju in prihajata v zidanico, kjer je več miru. Opazila sva tudi maketo cerkve, ki stoji v Laščah. Vse te navedbe sva si lahko kmalu ogledala z lastnimi očmi na poti, ki je sledila.

Prispela sva v Lašče, vas ob cesti za Kočevje. V živo sva videla prej omenjeno cerkev.

Ob cesti za Kočevje gostilno, kjer so pekli odojke. Začutila sva značilni vonj po bukovih drvih. Mir v teh krajih so zmotili brneči motoristi, ki so šli očitno proti morju.

Kratko sva hodila po asfaltni cesti za Kočevje, nato sva zavila levo navzgor v gozd. Hodila sva po urejeni gozdni poti po pobočjih Svetega Petra, a na njega se nisva povzpela. Kasneje sva lahko videla, da se na drugi strani tega hribovja nahajajo vasi v bližini Dolenjskih toplic. Šlo je za gosto poraščene listnate gozdove na obrobju Kočevskih gozdov.

Na tej poti je bila simbolična tabla za pričetek kraja Oražem, kjer je nekoč stala vas kočevskih Nemcev. Prav čudno je bilo, da ni bilo nobenih ostankov hiš.

Iz tega hribovja pripelje pot v vas Podhosto na obronkih gore Svetega Petra, a na drugi strani, kjer sva midva vstopila v gozd iz ceste za kočevje. Gozdna pot se je spremenila v asfaltno, ki je vijugala mimo hiš Podhoste. Na asfaltu je bilo sorazmerno vroče. Odprel se je tudi pogled na okoliške vasi, travnike.

Šla sva mimo trgovine Tuš v Meniški vasi, kjer sva zavila za 90 stopinj iz ceste desno.

Najprej sva dospela do naselja, kjer je bilo potrebno zaviti navzgor po kolovozu čez travnike. Iz tega mesta je bila lepo vidna struga reke Krka, ki je tekla po ravnini, verjetno proti Dolenjskim Toplicam.

Skozi manjši gozd sva prispela v vas Selo pri Dolenjskih Toplicah. Najino pozornost so vzbujali samo lajajoči psi. Iz te vasi sva dospela na cesto za Dolenjske Toplice, ob kateri je bila tudi bencinska črpalka, kjer sva si kupila nekaj sokov. Iz te ceste sva zavila v gozd, kjer sva hodila po gozdni poti proti naselju, kjer sva tisti dan končala najino pot. Prišla sva do razcepa, kjer je pot vodila naprej proti Gospodični na Gorjancih. Glede na to, da sva načrtovala spanje v Dolenjskih toplicah sva zavila iz poti proti temu turističnemu kraju. Že kmalu, ko sva zavila, sva zagledala prve hiše naselja. Tik pred asfaltno cesto, ki je vodila v naselje, sva poklicala po mobitelu sobodajalstvo Pri Tomljetu, kjer sva nameravala prespati. Gospa Mimi, lastnica sobodajalstva nama je obljubila sobo in naju usmerila proti njihovi hiši. Ni pričakovala, da sva pohodnika in so najino sredstvo za premikanja noge, zato naju je usmerila po cesti za avtomobile. Naredila sva nekoliko daljšo pot kot bi bilo potrebno, a kljub temu v zgodnjih popoldanskih urah prispela k Tomljetu v Dolenjskih Toplicah, kjer sva prenočila v dobrih in poceni sobah.

Zvečer sva se odpravila v Dolenjske toplice, kjer sva želela večerjati. Najprej sva malo "tavala" po Dolenjskih toplicah, iskajoč primerno gostilno. Prva, ki sva jo našla ni ponujala hrane. A na njihovem dvorišču je bila reklamna tabla za gostilno Račka, proti kateri naju je usmerila prijazna natakarica. Šlo je za gostilno, kjer so nudili dobro hrano in pijačo. Nekoliko naju je vznemirjal letak, nalepljen na vhodu v sobo, kjer sva se vsedla. Sporočal je, da nudijo medvedji golaž. Ni nama bilo povsem jasno, od kje dobijo medvede. Ko nama je povedala natakarica, da meso dobivajo iz kočevskih gozdov, sva začutila olajšanje. Nič ne bi bilo prijetno, če nama bi povedali, da je veliko medvedov proti Gospodični na Gorjancih, kamor naju je vodilo nadaljevanje poti.

No comments: