Kot že rečemo sva šla najprej skozi vas proti gozdu. Nato sva kar nekaj časa hodila po kraškem gozdu z značilnimi drobnimi skalami in vrtačami. Potem, ko bi morala zaviti navzdol v gozd proti Podpeči, naju je pot "potegnila" naprej. Ko sva opazila, da ni več oznak, sva se vrnila, da sva jih zopet ogledala. Miha je tudi opazil spomenik iz 18 stoletja, kajti na tistem mestu je umrl pred mnogimi leti gruntar iz teh krajev.
Nato sva hodila navzdol po nekoli bolj zaraščeni poti, dokler nisva po kakšni uri in pol hoje prispela na makedamsko gozdno pot. Popotnik naj bo tu previden, kje je potrebno zaviti navzdol, kajti znak E7 s puščico na kamnu označuje kot da se gre naprej po cesti, potrebno pa je zaviti levo navzdol proti Podpeči. Midva sva šla kar naravnost po tej poti, čeprav sva si ogledavala tisto pot, ali naj greva po njej. Pa sva se odločila za varianto, ki naju je pripeljala do markirane poti, ki je vodila na Kamni vrh. Rekla sva si, ta pot gre v Podpeč in sva se spustila po njej v to vas.
Najprej sva prišla do vaške cerkve, do katere so vodile stopnice z kovinsko ograjo. Miha se je kar po ograji spustil do cerkve.
Sledil je spust po lično okrašenem hribu nad Podpečju do vaškega vodnjaka, kjer je možno natočiti vode. V bližino vodnjaka sva opazila tudi palčka iz gline. Miha se je pošalil in dejal, da palček ureja ta hrib, da je na njem toliko cvetja, prijetnega za oči.
Jasno, nama je bilo, da morava iz Podpeči iti v Videm, kajti vas sva že videla z očmi in njihovo cerkev. Midva se nisva odpravila proti tej vasi po načrtovani poti, ampak sva nevede izbrala drugo, ki naju je ravno tako pripeljala v Videm. Na poti do Vidma sva opazovala sokole, ki so krožili nad nama.
Po pol ure hoje ali še manj sva prispela v Videm, sicer ne po načrtovani poti, zato se niso ujemali tudi opisi v najinem vodniku, a sva kljub temu prišla do Tuševe trgovine, kjer je meni "zapasal" sendvič. Mihu pa marelice, a ne vem točno, kje jih je kupil, kajti iskal je pekarno Blatnik, ki so jo že preselili malo ven iz vasi.
To hrano sva pojedla pred veličastno cerkvijo v Vidmu.
Iz Vidma sva šla proti Mali vasi, ki si sploh ne zasloži tega imena, kajti ne gre za majhno vas. Je srednje velikosti za vas.
Po Mali vasi naju je čakal zopet gozd, in sicer sva hodila najprej navkreber vsaj 45 minut, nato se je teren zravnal, a tu je bilo potrebno hoditi po neshojeni stezi. Reševale so naju oznake E7, ki so naju vodile po neznanem terenu. Prišla sva v pravo goščavo, skozi katero sva hodila nekaj minut in človek pomisli, da je zašel, kajti pričakuje le malo bolj shojene poti. A je jasno, da morajo biti tudi take, da se lahko pride v najinem primeru v Krko.
A da pridemo v Krko je potrebno veliko hoditi po prej opisanih poteh, gozdnih cestah in vlakah. Pa še je potrebno biti pazljiv na odseku, že kar blizu Krke, da zavijemo levo iz poti. Če bi šel kar naravnost, bi šel povsem v drugo smer. V takem gozdu človek prav hitro zaide, zato je najboljše, če ne opazi oznak, da se vrne do zadnje in od tu naprej jih skuša najti. Ko pridemo po hoji v gozdu do hiše z ličnim vikendom, je to znak, da se bomo spustili proti vasi Krki, ki je v bližini ceste Ljubljana - Žužemberk - Novo Mesto.
Od tu najprej se je samo še potrebno spustiti v že večkrat omejeno vas Krka. V vas pridemo po dokaj strmi gozdni poti.
Tu lahko prvič opazimo reko Krko, ki nas bo spremljala vse do Žužemberka in potem jo bomo v nadaljevanju srečali tudi v okolici in v samih Dolenjskih toplicah.
Iz Krke gremo proti vasi Podbukovje, kjer sva dobila vodo od prijaznin in dobrih ljudi.
Iz te vasi sva zavila na travnike, zelo malo sva hodila po gozdu, šla sva tudi mimo kmetov, ki so se ukvarjali z otavo. Pot naju je pripeljala v vas Male lese, kjer sem si najbolj zaponil hišo, ki so jo prekrivali z opeko. Mladi fantje so stali na vrhu strehe, brez majic in pomisliš, kako nevarno in težko delo imajo.
Nato sva prišla v vas Veliko globoko, kjer sva šla mimo zelo lepe hiše.
Od tu naprej sva se začela približevati cesti Ljubljana - Žužemberk in na najino veselje sva se spustila čisto do te ceste. Še prej sva šla mimo umetnih jezov reke Krka. Od tu sva se samo še strmo vzpela do ceste.
Vendar sva se v naselju Fužine takoj zopet obrnila za 180 stopinj in se spustila proti strugi Krke.
Potrebno je povedati, da sva že nekaj časa imela dokaj hiter tempo, kajti lovila sva avtobus v Žužemberku, ki odpelje proti Ljubljani ob 17:30. Nato sva prišla najprej do Dečje vasi.
Nato pa še do Draščo vas, ki imata na hitro kar zelo podobno ime za mimoideočega.
Šla sva še mimo ena vasi, ki se začne na d, in sicer Dešečo vas.
Potem se spominjam, da sva hodila po kolovozu sredi travnika, kjer sva lahko prvič videla cerkev v Žužemberku. Kasneje sva lahko opazila, da je ta cerkev, kar krepko v hribu nad Žužbemerkom.
Tu sva opazila, da bo potrebno iti po klancu v Budganjo vas. Na vrhu Budganje vasi sva opazila cerkev. Na sliki je tudi viden del prej opisanega klanca.
Tu sva pa bila že zelo blizu Žužemberka, šla sva mimo vinograda, kjer nama je prijazen lastnik vinograda povedal, da imava do žužemberka slaba 2 km in sicer od centra. Mercatorjeva trgovina v Žužemberku je v sobotah popoldan zaprta, odprta pa je Tuševa v bližini cerkve, vendar je do nje iz centra Žužemberka okoli 1 km poti.
Potrebno je bilo še malo hoditi po kolovozih sredi travnikov, ki so značilni prav za ta del E7.
Ko sva prišla do table Žužemberk in prvih hiš tega mesta sva se odahnila, kajti kazalci na uri so kazali okoli 5 ure, kar je pomenilo, da bova ujela edini avtobus tega dne iz Žužemberka.
Po slabem kilometru hoje sva se spustila po klancu navzdol to turistične kmetije Koren. Vendar gre za bolj gostinski obrat, z lastno plažo ob Krki, šankom, kjer strežejo kopalcem. Miha se je na hitro okopal, sam pa sem naredil nekaj fotografij tega zanimivega turističnega kraja, kjer se ljudje kopajo in vozijo s kajaki.
Tri kajuniste, ki se se spuščali proti Korenu, si lahko ogledate na spodnji sliki.
Seveda človek z zanimanjem opazuje tudi Žužemberški grad, ki ima polno obliko, vendar je takoj opaziti, da je v fazi razpadanja. Čeprav ne vem, če je to res, kajti po mestu so viseli letaki, da je v njem dan prej igrala kanadska kraljica slovenske polke.
Potrebno se je bilo povzpeti po dokaj strmi asfaltni poti v središče Žužemberka na avtobusno postajo. Tu sva se prej še najedla sladkarij in odžejala v slaščičarni tik ob avtobusni postaji. Z avtobusom sva se nato odpeljala v Ljubljano.
