Pohod Sv. Vid - Velike Lašče

V nedeljo zjutraj, po zajtrku, na dan državnosti smo se druščina 3 popotnikov odpravila iz apartmaja Dialog v Hruškarjih nazaj proti Sv. Vidu. Čakal nas je rahel vzpon po asfaltni cesti proti eni najvišje ležečih vasi v Sloveniji. Občutek sem imel, da smo hitreje prišli gor kot prejšnji dan navzdol v Hruškarje.


V Sv. Vidu smo si ogledali trgovino, ki je nekoliko odmaknjena iz poti.

Nato smo se mimo cerkve odpravili po cesti navzdol proti vasi Jerišče. Šli smo tudi mimo mesta, kjer so imeli prejšnji dan domačini kresovanje. V tem času so ravno pospravljali mize.



Iz vasi Jerišče smo hodili naprej navzgor in navzdol proti vasi Polšeče. Vas se je nahajala na vrhu hriba, mi smo šli mimo te vasi po cesti, ki se je vila pod njo.

Hodili smo zopet stisneni med gozdovi, hribi in travniki po dolini proti vasi Zavrh. Malo pred vasjo smo opazili oznake poti Kurirjev in vezistev, ki je prišla iz smeri Pajkovo.

Vas Zavrh nam je najbolj ostala v spominu po volu iz žice, ki je bil postavljen na vrhu hriba na začetku vasi.

Iz vasi Zavrh smo se spustili najprej po makedamski cesti, nato pa po ozki strmi gozdni proti dolini Iške.

Nekaj minut smo hodili po dolini Iške, nakar smo šli čez betonski most Iške.

Od tu najprej smo se začeli vzpenjati po enakomerni gozdni makedamski cesti, dokler po slabi uri hoje nismo prišli do Predgozda, ki je sestavni del vasi Sela pri Robu.

Pri Silvi, oskrbnici lovske koče, smo se odžejali in pojedli naše sendviče. Žigosali smo tudi naše knjižice s štampiljkami E7, ki se nahajajo v koči, ki je namenjena pohodnikom po evropskih pešpoteh.

Po pol ure počitka smo se odpravili naprej po že znani poti, kajti pred približno pol leta smo po tej poti hodili po E6. Šli smo skozi vasi: Rupe, Mohorje, Boštetje. Značilno za te kraje vse do Velikih Lašč je, da so ob cesti panoji, ki opisujejo vas skozi katero hodimo in njeno zgodovino in pomebne ljudi, ki so živeli v teh vaseh. Malo naprej iz vasi Selo pri robu nas je čakal prvi pano, ki je opisoval Pešpot ob rimskih obrambnih zidovih ali Claustra.

Naslednji pano smo si lahko ogledovali in prebrali njegovo vsebino v vasi Mohorje. Ta pano opisuje 9 vasi v bližini, ki tvorijo zaokroženo celoto.

Po dobri ure hoje smo prišli do razcepa poti E6 in E7 v kraju Naredi, kjer smo opazili tudi nekaj vikendov.

Res pa je, da je bila vas še nekoliko oddaljena od razcepa 2 slovenskih evropskih pešpoti.

Mi smo tokrat zavili po E7, ki nas je vodila v naslednjo vas Bane. Pri kmetiji, mimo katere nas je vodila pot, smo opazovali lepe nasade rož.

Nato nas je pot vodila proti Zgončam, kjer je bilo potrebno iti po dokaj strmi makedamski cesti, da smo prišli pod vasjo, kjer smo zavili desno proti dolini, kjer so tudi Velike Lašče.

Tudi tu je bil pano, ki je tokrat opisoval vas Zgonče.

Od tu naprej smo šli po asfaltni cesti navzdol do vasi Logarje. Kmalu smo zavili iz asfalta na gozdno cesto, ki nas je pripeljala do Logarjev, ki so praktično že v dolini.

Sedaj smo prišli že kar krepko na Dolenjsko, začutili smo lahko drugo pokrajino, ki je očitno bolj odprta kot Notranjska, kajti prva je bila stisnena med hribi.Čeprav je bil ta prvi del zelo podoben notranjski pokrajini hribi, doline, travniki in manjše vasi.

Pri vasi Kaplanovo smo zavili navkreber po asfaltni cesti proti vasi Podsmreka.

V tej vasi je tudi rojstna hiša slovenskega književnika Josipa Stritarja.

Poleg tega pa lahko preberemo zopet pano z opisom značilnosti kraja, kjer je bil postavljen.

Iz vasi Podsmreka smo nadaljevali pot navkreber, dokler nismo prišli na vrh hriba, kjer je bila tudi kapelica. Tone in Miha sta govorila da je tukaj vlak, kajti bila je bila krajevna tabla z napisom vasi ulak.

Tukaj se je bilo potrebno samo še spustiti proti Velikim Laščem. Približno po 3/4 ure hoje smo prispeli v to malo večje naselje, ki je po velikosti takoj za Vrhniko, če upoštevamo našo 2 dnevno pot.

Nekaj časa smo hodili skozi vas, dokler nismo končno prišli do ceste Ljubljana-Kočevje. Na hitro smo si kupili nekaj sadja in pijače na stojnici s sadjem in zelenjavo, kajti ura se je približevala tretji uri popoldan, ko pride avtobus iz Kočevja. Resnično je prišel ob tej uri avtobus, s katerim smo se odpeljali do Ljubljane.

Pohod Vrhnika - Sv. Vid

Pohod smo začeli trije pohodniki v Vrhniki: Janez, Miha in Tone.

Potem, ko smo izstopili iz avtobusa, ki nas je pripeljal iz Ljubljane v Vrhniko, smo se v toplem sončnem junijskem jutri odpravili proti bližnjim gozdovom, ki so se dvigovali nad Vrhniko. Bolj točno odpravili smo se proti Močilniku. Pot nas je najprej vodila po ulicah Vrhnike, dokler nismo prišli do osrednje vrhniške cerkve, kjer se je ravno "odvijala" nedeljska maša. Nekaj vernikov je obred prisostvovalo kar zunaj. Oko so vrgli tudi na nas in nas iz radovednosti ali iz dolgočasja vprašali, kam gremo. Povedali smo jim, da gremo proti Pokojišču in dalje proti Sv. Vidu. Nekoliko so se začudili, da gremo peš proti krajem, proti katerim bi bilo logično, da bi se peljali z avtom.

Odpravili smo se najprej in kmalo prišli do prometne ceste, ki je vodila proti Logatcu. Tu smo je prečkali in zavili v breg proti hišam ob gozdu. Ko smo šli mimo hiš smo se znašli v gozdu, malo naprej smo lahko opazovali Ljubljanico.

Nekaj sto metrov naprej pa smo šli mimo velikega gostinskega obrata Močilnik. Tu imajo ljudje verjetno piknike glede na izgled okolice obrata.


Malo od tu najprej smo se začeli vzpenjati po gozdni poti proti železniški progi Koper - Ljubljana, dokler nismo prišli do podvoza te proge nad vasjo Verb.

Od tu naprej nas je pot vodila, najprej po širši gozdni poti do brezplačnega muzeja stare strojne opreme na prostem ob stanovanjski hiši. Tu smo si ogledovali kolarske izdelke: vozove, samokolnice ipd.; kotel za kuhanje hrane iz 1. svetovne vojne, težko motorko, ročne žage za debla ipd.

Od tu najprej smo zopet hodili po gozdarski makedamski poti, dokler nismo zavili levo iz nje na ožjo gozdno pot, ki se je končala, ko je prišla na širšo gozdarsko pot, ki je vodila iz Bistre.

Sedaj smo po gozdni poti zavili proti Borovnici.

Borovnica je vas, ki je vidna iz terenov, kjer smo hodili, zelo dolgo, najprej skozi krošnje dreves. Najlepše se ta vas vidi, ko nas gozdna pot po uri hoje pripelje na vrh hriba, na čistino, kjer se odpre pogled proti najbližjemu naselju Borovnica, pa tudi proti Ljubljani in njeni okolici.

Od tu najaprej smo hodili po travnikih v bližini Malega Trebelnika, dokler nismo prispeli v to majhno vasico, iz katere lahko opazujemo hribovje nad Cerknico. Prispeli smo v osrčje Notranjske.

V naših mislih smo že bili v gostilni v Pokojišču, kjer bi želeli kupiti pijačo, morda tudi kaj pojedli, če bi bila možnost. Čez nekaj časa smo ogledali tablo Pokojišče in malo naprej tudi gostinski lokal, ki je izgledal zapuščen. To ugotovitev, smo lahko potrdili, ko je Tone poklical lastnico gostilne, ki je povedala, da je gostilna zaprta. Med drugim tudi zaradi bolezni lastnice. Ni nam preostalo nič drugega, kot da smo vzeli hrano iz nahrbtnika in jo pojedli za mizo ob balinišču. V tem času sta prišla mimo tudi dva pohodnika-verjetno mož in žena-ki sta nameraval iti v Pekel, skozi katerega vodi tudi ena izmed variant E7 poti. V bližni hiši smo se po Mihovi zaslugi napolnili naše bidone z vodo.

Iz Pokojišča smo se mimo cerkve odpravili proti vasi Padež.

Tu smo hodili bolj po ravnem terenu in okolica je bila zelo podobna tisti okoli Pokojišča: neskončni travniki, z vseh strani nižji hribi, poraščeni z gozdovi.



Malo naprej od vasi Padež smo zavili proti gozdu. Najprej se je pot položno vzpenjala, potem pa je kolovoz postal vse bolj strm, očitno ob deževju tu nastane struga občasnega potočka, kar je bilo razvidno glede na obliko prsti. Ta klanec pa je bil neugoden, ker se je menjavala njegova strmina, kar je izredno naporno za pohodnika, ker neprestano menjava svoj ritem. Ni šlo za neki kratek klanec, ampak se je "vlekel" okoli 3/4 ure hoje. Kasneje, ko smo pogledali na zemljevid, smo ugotovili, da smo se vzpenjali na Vinjih vrh, ki je visok skoraj 1000 m. Ko smo prišli na sedlo tega hriba, smo se strmo spustili proti vasi Kožljek. Predno smo prišli v vas, smo prišli do križišča cest, izmed katerih je ena vodila tudi proti znanemu turističnemu kraju Rakitna. Mi smo šli po širši makedamski cesti v vas Kožljek. Šlo je za tipično notranjsko vas, v kateri je bilo nekaj podobnih hiš: niso imele ometa in grajene so bile v kombinaciji kamna in opeke. Miha so te hiše asocirale na arhitekta Plečnika, ki naj bi uporabljal podobne materiale za svoje zgradbe. Kasneje, ko smo mlajšega domačina prosili za vodo, nam je povedal, da je bila vas požgana med 2. svetovno vojno, leta 1942 s strani Italijanov in je bila vas ponovno zgrajena po tistem dogodku. Zgorela naj ne bi samo ena hiša, ki je bila tik ob hiši iz kamna in opeke in kjer nam je prijazen mladenič natočil hladne vode, ki je preprečevala našo dihedracijo med hojo. Resnično je ta dan sonce mončno pripekal.

Po asfaltni poti smo se odpravili navkreber proti vasi Stražišče. Enako ime nosi tudi vas v bližini Kranja. Pot do te vasi je bila resnično slikovita, še posebej neskončni pašnik s travniki in redkim drevjem, se je vzpenjal "v nebo".

Vas Stražišče se nahaja na manjšem hribu tako, da so hiše postavljene v breg. Pred hišo sta se igrali dve mlajši deklici. Ena izmed njih je bila zelo cinična do nas. Ko sem jo pozdravil z Dober dan, mi je takoj povedala, da tukaj ni nobenega pravega hriba, da se s tako težavo premikamo. Odvrnil sem ji, da hodimo že več ur po vročem sonce iz Vrhnike. Deklica pa je takoj dodala, da ona ne bi bila nič utrujena, če bi prišla v Stražišče iz Francije.

Iz te vasi smo prišli do ceste Cerknica - Rakitna.

Od tu smo zavili proti vasi Gorenje Otave. Da smo prišli do te vasi, smo se morali vzpeti po asfaltni cesti, da smo zopet dobili vodo pri domačinu, ki nam je dovolil, da smo si natočili vodo v prostoru, kjer je imel tudi lovske trofeje: rogovje jelenov, srnadi ipd. Prava oseba sem si mislil, da ga malo povprašam, če je že ustreilil medveda in ali jih je moč srečati tukaj v bližini. Ljudje v teh krajih govorijo o medvedih kar malce s strahom, češ da so lahko nevarni in da jih pogosto srečujejo.

Nekdo se je potrudil in v teh krajih v travnik vrezal napis Xena. Tone in Miha sta ugotavljala, da je to tista Xena iz nadaljevanke na POP TV.

Iz te vasi smo se odpravili v vas Župeno. V tej vasi so bili vaščani zaposleni s spravljanjem sena iz travnikov. Ko smo prišli do hiše, kjer je bil smerokaz Sv. Vid 4 km, se je nenadoma pripeljal avto, ki se je želel zapoditi, kar pod moje noge. Odskočil sem na livado ob hiši. Vendar voznik ni slučajno zapeljal na tak način, kajti z jeznim glasom nam je nekaj očital. Očitno mu nismo bili preveč všeč.

Od tu naprej nas je vodila makedamska pot navkreber skozi gozd, kjer smo vseskozi srečevali avtomobile, ki so v zrak dvigovali prah. Sam pri sebi sem si mislil, pravi kraj, da srečamo medveda glede na pripovedovanje domačina. Po drugi strani pa me je tolažilo, da so mimo nas neprestano vozili prej omenjeni avtomobili, na vrhu hriba so bili vikendi.

Na dnu hriba nas je čakala vas Korošce. Tu smo videli nek smerokaz za pešpot. Miha je želel vode in je zavil do bližne hiše, kjer je v razgovoru z domačinom izvedel, da je njegova sestrična Ivanka Zalar lastnica apartmaja v Hruškrajih, kjer smo želeli tega dne prespati.

Iz te vasi smo prišli do vasi Sv. Vid, ki je končna postaja v opisu vodnika E7 določenega dne. Ta vas je na visoki nadmorski višini okoli 850 m. Vzpeli smo se na vrh vasi do cerkve, kjer smo iskali gostilno. A nikjer nobenega napisa. Mlajši moški nas je usmeril v bližino gasilskega doma, kjer naj bi bila gostilna. Potem, ko smo našli stavbo, kjer je bila nekoč gostilna, smo izvedeli, da je že nekaj časa zaprta.

Ni nam preostalo nič drugega kot, da se odpravimo proti Hruškarjem, kjer smo si tega dne rezervirali apartma pri Ivanki Zalar. Domačine smo še povprašali, kje moramo iti za Hruškarje in ko so nam povedali, da po cesti navzdol proti dolini, smo se odpravili na pot. Pot nas je okoli 3 km vodila navzdol, dokler se ni začela pokrajina ravnati in so se pred nami "odprle" hiše vasi Hruškarje.

Vaščani so nas usmerili proti Zalarjevim. Pred hišo nas je pričakala gospa Ivanka Zalar, ki je bila prav navdušena nad našim prihodom. Pokazala nam je leseno hišico, kjer naj bi prespali.

Z zadovoljstvom smo ugotovili, da smo prišli v urejen apartma s sobami za spanje, kuhinjo, tuši, WC ipd. Na pol odprt prostor, kjer sta bile tudi dve mizi in stoli - očitno je šlo za jedilnico - je bil okrašen s starimi smučmi, žagami ipd.
Gospa Ivanka nam je pripravila okusno večerjo, v kateri je prevladovalo mešano meso in jed iz špinače in smetane. Dobili smo tudi lubenico, narezano na manjše kose. Po pojedini in krajšem pogovoru, smo se odpravil v naše sobe, v katerih smo prespali tega dne.