Pohod po E7 Moravske Toplice - Hodoš

Tega dne me je čakala zadnja etapa iz Moravskih Toplic do Hodoša. Prva in zadnja etapa sta najslajši. Pri prvi je pričakovanje, kakšna je pot. Pri zadnji se pohodnik veseli prihoda na cilj, ker ga je pot verjetno že pošteno namučila s svojo dolžino, žulji, iskanjem poti, divjimi psi, divjimi živalmi ipd. Na pot sem se odpravil že v zgodnjih jutranjih urah. Ravno kar se je zdanilo v začetku aprila, ko smo že pomaknili uro naprej in se zdani kasneje kot bi se po normalni sončni uri. Med drugim sem lovil tudi vlak v Hodošu, ki je imel odhod ob 17:40. Pred hoteli v Moravskih Toplicah sem srečal nekaj turistov in nekaj mlajših moških, ki so se verjetno odpravljali na delo. V centru Moravskih toplic sem opazoval predvsem hotelske komplekse, ki so resnično na visokem nivoju in temu primerno imajo tudi ceno njihovih storitev. Očem pa ne uide tudi izstopajoča cerkev ob glavni cesti.

Pot drži skozi Moravske Toplice naravnost, potem čez približno 700 m od hotela Termal zavije za devedeset stopinj v levo proti hotelu Vivat, za katerega sem bral reklamo prejšnji dan v parku Moravskih Toplic. Porodila se mi je želja, da bi nočil tam, vendar nisem vedel, da je tik ob E7 in da ima tudi svoj bazen. Šlo je za velik hotelski kompleks. Če sem odkrit me je njegova velikost presenetila.

Pot sem nadaljeval proti nekoliko oddaljenim hišam od hotela Vivat. Že pri prvih hišah sem zavil na kolovoz, a na mojo žalost ni bilo več opaziti E7 markacij. Pot je označevala samo smerna puščica za Zeleno pot. Glede na to, da sem imel izkušnje iz tega dela poti, da so markacije dokaj pogoste in če jih ni več, verjetno zgrešiš pot, sem šel nazaj do prvih hiš, kjer sem zavil, in še na desnem odcepu ceste pogledal, če bi se kje pojavile oznake, a jih ni bilo. Iz nahrbtnika sem vzel zemljevid Pomurje, v katerem je vrisana tudi E7 pot in pogledal, kje naj bi šla. Potrdilo se je, da gre po kolovozu, po katerem sem šel najprej. Kljub, da ni bilo markacij, sem šel po tej poti v upanju, da je prava.

Kar nekaj časa sem hodil po njej, se oziral levo, desno, naprej, nazaj, če bom kje opazil širšo cesto, na katero naj bi vodila ta pot kot mi je sporočal avdio vodič. Videl jo nisem, a vsi podatki so govorili, da hodim v pravo smer. Približeval sem se gozdu in tudi intuicija mi je govorila, da grem v pravo smer. Po približno pol ure hoje ali morda celo več sem dospel na širšo cesto, ki bi lahko imela dva pasova, če bi bila asfaltirana. Mimo mene se je peljalo tudi nekaj avtomobilov, kar je pričalo, da se vozijo v bolj gosto naseljen kraj izven Moravskih Toplic.

Pot se je vila najprej po ravnini ob robu gozda, potem je zavila v gozd in se je polagoma dvigovala do vasi Ivanovci. Malo pred vasjo sem opazil tudi markacijo Pomurske planinske poti. Nato mi je kar malo odleglo, saj sem dobil potrdilo, da sem na pravi poti.

Ivanovci so razpotegnjeni ob cesti, po kateri sem se prebijal proti Kančevcem. Imeli so dokaj velike vinograde. Opazil sem tudi, da se je trta vila okoli lesenih obdelanih debel in ne okoli betonskih, kot je bil to primer v Kogu in še kje drugje na poti. Meni se je zdelo to nekoliko zastarelo kot laiku.

Na vrhu hriba se je pred mano pojavila zopet tabla Moravske Toplice in to kar 5 km ven iz termalnega raja Moravskih toplic. V gostilni ob cesti Zeleni gaj mi je dobrodušen gostilničar razložil, da so to tudi Moravske Toplice, pa čeprav več kilometrov oddaljene od Moravskih Toplic s hoteli in drugimi turističnimi kapacitetami. Bil je eden redkih gostilničarjev, ki mi je literski sadni gosti sok prodal skoraj po trgovski ceni.

Pri tej gostilni je bilo potrebno zaviti levo po dokaj prometni cesti, ki je med drugim vodila tudi do mejnega prehoda Prosenjakovci kot so mi povedali domačini. A pot je kmalu zavila proti Kančevcem za devedeset stopinj v desno v smeri moje hoje. Proti temu cilju je peljala bolj ozka asfaltna cesta rahlo navzgor med hišami, vinogradi, travniki, njivami in gozdovi. Bil sem na obrobju Goričkega. Najprej sem šel mimo hiše z kupolo v svoji sestavi za opazovanje zvezd kot sem izvedel od gospe, ki je delala na vrtu. Povedala mi je tudi, da tu vedno vleče veter.

Nekoliko najprej sem imel še en zanimiv pogovor z domačinom, ki je delal v svojem vinogradu. Beseda je tekla o dobrodušnosti ljudi na tem območju, madžarski narodni skupnosti, poleg tega mi je ponudil čisto sveža jabolka, skratka že drugi dobrodušni mož v kratkem času. Nato sem po dobre pol ure hoje pred sabo ogledal cerkev Sv. Benedikta in poleg njega veliko rumeno stavbo Doma duhovnosti Benedikt. Prišel sem v Kančevce, konec prve današnje etape mojega avdio vodiča

Nato je mojo pozornost vzbudila tabla, ki je opisovala na kratko življenje duhovnika iz teh krajev. Naredil je veliko duhovniško kariero in je bil pokopan za cerkvijo. Od daleč sem videl njegov nagrobnik, ki je bil predstavljen na prej omenjeni tabli.

Za cerkvijo sem šel v gozd, gledal sem, kje bi šla pot. Ker nisem našel markacije sem šel po občutku po levi gozdni poti proti cesti, iz katere sem skrenil pred cerkvijo. Bila je pravilna pot. Pot sem nadaljeval po zelo podobni okolici kot prej: hiše, travniki, njive, redka drevesa in ožja asfaltna cesta. Dokler nisem dospel v vas Kukeč.

Nekaj časa sem hodil skozi to vas, dokler nisem za vasjo prišel v večji gozd, za katerega je bilo značilno gosto borovo in listnato drevje in hribovit teren. V ta gozd sem vstopil pri močvirju.

Potem pa po malo širši gozdni poti, pokriti z listjem navzgor in nato se je pot vzravnala, dokler nisem srečal ženske, ki je nakladala listje za steljo živine. Povedala mi je, da ima njihov sovščan v Kranju hotel za smučarje, a jaz nisem točno vedel, kje bi bil ta hotel. Na začetku pa me je vprašala, ali grem k stolpu, kar sem ji tudi potrdil in povedal, da grem še dlje do Hodoša. Ko sem ji povedal, da sem prišel sem iz Kobarida, sicer ne v enem kosu, ampak v več etap, pa se je samo čudila razdalji.

Kmalu sem prišel iz tega dokaj velikega gozda, resnici na ljubo tudi z zelo lepo markirano potjo na plano. Pred sabo sem zagledal hiše, griče, drevesa, njive in travnike. Bil sem v osrčju Goričkega, ki se prične malo pred Moravskimi Toplicami v Mlajtincih po besedah prej omenjene gospe, ki so imeli na hiši kupolo za opazovanje zvezd.

Pot je pri hišah zopet zavila v breg. Jasno mi je bilo, da grem k stolpu, ki pa ni več v funkciji, da se povzpnemo na njega in uživamo v panorami bližnje in daljne okolice. Ni bilo potrebno preveč dolgo hoditi do stolpa, ki stoji na hribu Kamenek.

Malo naprej sem šel mimo hiše z večjim številom anten. Na travniku ob tej hiši je bilo večje število ljudi, ki so pospravljali pijačo, morda tudi hrano v avtomobile. Ko sem šel mimo njih, sem jih vprašal, če so radio-amaterji, pa so mi odgovorili, da so pripravljali drva. Beseda je tekla tudi o tem, kam grem, od kje sem prišel. Dobil sem tudi plastenko radenske od nekoga prisotnega. Pokazal sem jim tudi zemljevid, kje želim hoditi v nadaljevanju. A ta hip se še nisem zavedal, da bom na tem mestu krožil okoli 2 uri, ker ne bom točno vedel, kje se nadaljuje E7. Tu bom izgubil tudi veliko časa in zamudil vlak ob 17:40 iz Hodoša. Bil sem v vasi Kuštanovci

Nisem prav dobro razumel vodiča, ki je dovolj natančno povedal, da je potrebno zaviti s ceste desno. Jaz pa sem razumel, da je potrebno potem, ko se cesta razcepi iti desno. To sem tudi storil. Ko sem že naredil nekaj sto metrov po tej poti, sem se vrnil nazaj k hišami z antenami, ker na poti ni bilo nobene rdeče rumene oziroma rdeče bele markacije. Tu sem si natančno ogledal tudi zemljevid, ki je kazal, da naj grem po tej poti. Vstavil sem se tudi pri hiši, kjer mi je gospa ponudila 2 dcl radenske. Po pogovoru z njo, mi je tudi ona potrdila, da bom po tej cesti prišel v Gornje Petrovce. Prepričan sem bil, da je to prava pot, zato sem hodil po njej skoraj 2 km, ko mi je postala stvar sumljiva glede na to, da je vodič omenjal, da pridemo do potoka Mala Krka, da je pot dobro markirana. A jaz nisem opazil nobene markacije ta dva kilometra. Odpravil sem se proti traktorju na bližnji njivi in vprašal mlajšega moškega, kje se pride do Kovcin brega in Ovčekovi ter Male Krke. Mladi mož ni bil prav zgovoren, zdelo se mi je kot da ne ve, kje naj bi šla želena pot. Potem sem prevzel pobudo in rekel, če moram iti nazaj k hiši z antenami. Pritrdil mi je in rekel, da gre tja gozdna pot. Hitro sem jo odkuril nazaj proti hiši z antenami. Čas je pa tekel in zazdelo se mi je, da sem s to zgrešitvijo poti zamudil vlak iz Hodoša proti Ljubljani. Ko sem bil že v bližini hiš z antenami, sem želel še enkrat vprašati gospo, ki mi je posregla z radensko, kje naj bi bila pot. Prepričan sem bil, da tam ni nobene druge poti, saj sem si prej okolico tega razcepa dobro ogledal. Gospa pa je hitro povedala, da je tam pot, tudi markirana z oznakami rdeče bele barve in da vodi k Mali Krki. Šla je z mano, da mi pokaže pot. Z navdušenjem mi je povedala, da tu hodi po kosili s psom. Resnično je pot zavila desno iz poti, po kateri sem prišel v to vas. Videl sem tudi žive markacije kot je pisalo v vodiču. Krajši čas je gospa še hodila z mano, ko je po razcepu šla v smer, po kateri običajno hodi, sem opazil markacijo na drugem kraku poti in sem se usmeril na to pot, me je gospa zapustila. Sedaj sem se spuščal po gozdu proti Križevcem. V dolini sem ozrl tudi tako želeno Malo Krko.

Ko sem zagledal prve hiše Križavcem, sem zopet šel v napačno smer do ženice, ki je delala butare. Vprašal sem jo, kje hodijo pohodniki, pa mi je pokazala v drugo smer v hrib, kjer je tudi brnel traktor. Tudi sam sem se usmeril tja in kmalu sem pričel hoditi zopet navzgor proti cilju 2 etape tega dne v naselje Gornji Petrovci.

V tej vasi mi ni bilo povsem jasno, kje hoditi, zato sem zopet iskal pot in jo našel s pomočjo nasveta domačina, ki se je pripeljal s traktorjem. Potem sem zopet zgrešil odcep, ki je vodil čez travnike do lovske opazovalnice. Kje moram v nadaljevanju hoditi, smo razčistile šele z gospo in gospodom, ki sta sedela pred svojo hišo v že večkrat omenjeni vasi Križevci. Zopet sem šel nazaj do odpcepa, kjer sem tokrat pravilno zavil.

Že od tu sem videl lovsko opazovalnico, mimo katere bi moral iti po navedbah avdio vodiča. To sem tudi storil in po nekaj desetih minutah hoje sem bil pri opazovalnici, ki je nosila oznaka E7. Pohodnik se misli, dobro da sem sploh našel to skrito pot. Priznam, da mi brez avdio vodiča to ne bi uspelo tako "gladko".

Tik pred to opazovalnico sem nezaupljivo zavil proti njej po stezi, ki je bila komaj opazna nato mimo nje, do bolj uhojene poti, ki je bila tudi dobro markirana in skozi gost sem se prebil do glavne ceste za Hodoš. Za cesto pa sem lahko opazoval vas Gornji Petrovci.

Ko sem poslušal avdio vodič mi je bilo takoj jasno, da tu ne bo šla pot proti Hodošu, ampak najprej po žig k Pindži, kjer je bila nekoč manjša gostilna. Sam na poti nisem zbiral žige, a zavedal sem se, da moram k tej gostilni, če želim hoditi po markacijah naprej. Šel sem mimo občinske stavbe Gornji Petrovci. Zavil na cesto, ki je vodila v hrib. Nato sem nenavadno zavil iz poti in po markirani poti prišel do ograje za ovce. Vodič mi je velel, da naj grem po neohojeni poti po hribu navzgor. To sem tudi storil in se prebijal čez trnovo grmičevje k oznaki,ki sem jo prej opazil iz poti. Nato pa ob robu ograje na sedlo, kjer sem nekaj časa iskal pot za nadaljevanje k že vidni Pindži. Prave poti nisem opazil, ker je bil travnik pregrajen z mrežo. Odločil sem se, da grem na pot, ki sem jo nižje zapustil. Videlo se je, da vodi na že večkrat omenjeno Pindžo.

Nato sem šel mimo hiše, kjer je mlajši moški delal na vrtu. Spraševal sem ga, ali po spodnjih travnikih pelje kakšna pot k Pindži, pa mi je odgovoril, da je nekoč peljala, a sedaj pot ni več prehodna zaradi ograje za ovce. Vprašal sem ga tudi, če v Hodušu lahko kje prespim, pa mi je povedal, da imajo prenočišča v gostilni Rudi v Šalovcih, ki so nekaj kilometrov oddaljene od Hodoša. Kar odleglo se mi je, da imam možnost spanja v bližini Hodoša, pa tudi iz vodiča sem se spomnil, da je bila omenjena ta gostilna kot prenočišče. Odšel sem najprej proti cerkvi Sv. Trojice.

Ko sem prišel v bližino te cerkve, sem zagledal oznako E7 na cesti tik ob cerkvi. Odločil sem se, da ne grem do Pindže, ampak proti Šalovcem in Hodošu. Še prej sem se vstavil pri domačinu, ki je bil na svojem vikendu in ga vprašal, katera vas je v daljavi z večjim številom hiš. Povedal mi je, da so to Šalovci. Pokazal mi je tudi Hodoš in še nekatere okoliške vasi, razmeščene po okoliških Goričkih gričih.

Dobro označena pot me je vodila proti Šalovcem, kjer sem se odločil, da bom tega dne prespal. Hodil sem po kolovozni poti, najprej kar več kot 500 m od glavne ceste za Hodoš tik ob robu gozda.

V bližini vasi Peskovci sem zapustil gozdni rob in se usmeril proti tej vasi, ki sem jo kmalu dosegel. Nekaj časa sem potem hodil po asfaltni cesti skozi to vas.

Nato sem zopet zavil na kolovoz in tik ob cesti nadaljeval proti Šalavcem dokler nisem zavil na glavno cesto za Hodoš.

Po njej sem po nekaj desetih minutah prepešačil v stilu nordijske hoje do bencinskega servisa v Šalovcih, kjer sem si kupil 2 litra pomarančnega soka in nekaj vode z okusom. Nadaljeval pot do bližne gostilne pri Rudiju. Omenim pa naj, da sem tik pred vasjo lahko z očmi spremljal vlak za Ljubljano, ki sem ga zaradi zgrešene poti, tudi dokončno zamudil.

Kot rečeno sem prespal v gostilni Rudi, kjer je možno dobiti tudi večerjo ali kakšen drugi obrok. Tega dne je bilo poskrbljeno tudi za glasba in ljudsko petje v izvedbi domačina, gostilniških gostov in se mi zdi tudi gostilniška osebja. V tej gostilni je bilo sproščeno vzdušje. Veselilo pa me je tudi, da sem imel v sobi velik televizijski ekran, preko katerega sem spremljal na RTV neko starejšo televizijsko igro z legendarnimi slovenskimi igralci kot so Majda Potokar in še nekateri drugi, katerih imena ne znam iz glave. Neki barki oz. na koncu so pokazali kar čoln so želeli dati ime in žene oglednežev tega kraja, so se zelo trudile, da bi plovilo dobil njihovo ime.

Naslednjo jutro sem imel vlak iz Hodoša za Ljubljano ob 5:05, zato sem vstal že ob 3 uri zjutraj, da bi ujel vlak. Zjutraj sem se podal po asfaltni cesti za Hodoš. Ta končna točka E7, če pričnes na Robiču pri Kobaridu, naj bi bila oddaljena od Šalevcev 3 km. Praksa je pokazala, da je bila železniška postaja Hodoš oddaljena res približno toliko. Hoja ni bila naporna, saj se je cesta pretežno rahlo spuščala proti Hodošu. Mimo mene je peljalo nekaj avtomobilov, ki jih lahko preštejem na prstih ene roke. Okoli 4:45 sem prispel na železniško postajo Hodoš, kjer je že brnel moj vlak za Ljubljano, ki je nadaljeval vožnjo do Kopra.

Tako se je končala moja pot po Slovenski evropski pešpoti E7. Bilo je naporno, saj je bilo potrebno prehoditi 600 km, mnogo vzponov, ravnin in spustov. Na poti sem dobil številne žulje, ki so se mi uspešno sanirali. Imel sem priložnost videti pokrajino ob poti, ki se je zelo spreminjala iz Primorske, Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Štarjerske in Prekmurja. Za Slovenijo lahko rečemo, da je dokaj hribovita dežela, poraščena z obsežnimi gozdovi, ki so prekinjeni s travniki, njivami, večjimi in manjšimi naselji. Na poti se gre skozi nekaj mest: Tolmin, Škofja Loka, Žužemberg, Krško, Ormož, Ljutomer in skozi številne vasi. Skozi nekaj toplic: Dolenjske Toplice, Banovci, Moravske Toplice. Priložnost imamo tudi obiskati nekaj gradov: Škofjeloški, Žužemberški, Ormoški, Beltinšk grad in ne smemo pozabiti na grad POdčetrtek. Za konec naj rečem užitek je bilo hodi po slovenskem delu E7, saj se človek lahko naužije mnogo svežega zraka, vidi marsikaj narejenega s strani narave in človeka. Z eno besedo človek se na poti združi z naravo in resnično postane njen del, kar nam je civilizacija vzela kar v zadostni meri.

Pohod po E7 Jeruzalem - Moravske toplice, april 2008

V zgodnjih jutranjih urah sem se odpravil iz Vinskega hrama Jeruzalem proti Ljutomerju. Očitno je bilo, da se bo potrebno spustiti v dolino. Najprej po asfaltni cestni, kaj bo pa v nadaljevanju, pa mi v tem trenutku še ni bilo jasno.

Pokrajina je bila bogata z vinogradi, ki so bili podobno moderno urejeni kot na Kogu. Najprej sem dospel do vasi Železne Dveri.

Avdio vodič me je že vnaprej opozarjal na nekdanji samostan menihov, ki so pridelovali vino, da je ob njem treba iti do vinograda in nato navzdol do ribnikov. To sem tudi storil.

Kar prilegla se je hoja po vinogradu, mimo osamelih hiš nato dalje po gozdu, dokler nisem prišel do velikih ribnikov. V taki velikosti jih vsekakor nisem pričakoval. V bližini je tudi turistična kmetija Ozmec.

Ko se sprehodimo mimo obširne vodne gmote v obliki ribnikov in v aprilu mimo cvetočih češenj, pridemo do glavne ceste, že praktično v Ljutomer.

Gremo čez cesto, travnike in želežniško progo in smo že v enem od delu Ljutomera.

Sledi skoraj 1 urna hoja po obrobju Ljutomerja. Pešpot je po mestu zgledno označena, da ni prevelikega problema, da bi zgrešili pot.

Ko se pričnemo spuščati po klančku navzdol, pridemo v samo središče tega dokaj velikega in urejenega prekmurskega mesta.

Sedaj smo prišli na ravnino, ki je ravna kot miza in to je bilo nekoč morsko dno Panonskega morja. Po Ljutomeru sem nekaj časa še hodil ob glavni cesti, obkrožen s številnimi poslovnim zgradbami: trgovin, proizvodnih obratov. Tudi sam sem obiskal enega od njih, in sicer bencinski servis OMV, kjer sem kupil že dolgo načrtovano izletniško karto Prekmurje, izdajatelja Kod&Kam. Na tem mestu se še nisam zavedal, kako bom v nadaljevanju potreboval informacije iz tega zemljevida 1:50.000. Seboj sem nosil Slovenija turistični atlas, ki ima nekoliko bolj grobo vrisane te kraje, vendar na tem delu nima vrisane E7 na svoje zemljevide.

V nadaljevanju poti sem se spraševal, kje zaviti. Avdio vodič je govoril, da je potrebno iti proti vasi Babince in da moram zavijati pri tabli z napisom Tehnični pregledi, saj tabla Babince kot smerokaz ne obstaja.

Delavec v obratu s kovinami, mi je pokazal, kje je potrebno zaviti za Babince in tako sem nadaljeval pot do te vasi. To je vas, ki je kakšen kilometer oddaljena od Ljutomera. V teh krajih sem se prvič srečal s prekmursko ravnino, kjer se človek resnično počuti neomejen v prostoru, kajti nikjer ni nobenih hribov, ki te do neke mere otesnjujejo. Počutiš se kot bi bil na morju, le tistega morskega duhu ni, bolj vonj po travnikih, poljih in gozdovih.

V tej vasi se mi je dopadel tudi vhod na travnik domačina, izdelan iz lesa in slamnato kritino in okrašen z ročno žago in lesenim kolesom. Na vidnem mestu pa napis Pozdravljen prijatelj. To priča o dobrodušnosti tukajšnjih prebivalcev. Resnično je v teh krajih je čutiti neko prijaznost do drugih ljudi, to sem opazil, ko so mi z veseljem svetovali, kje hoditi. Poleg tega, ko sem hodil po prometnih cestah niso vozniki vozili brezobzirno mimo mene z veliko hitrostjo, ampak jih je večina zmajšala hitrost in me po mojem mnenju, kar preveč obvili z avtom.

Glede na to, da je Ljutomer znan po konjskih dirkah in na vzreji konj, me ni presenetil travnik s konji na paši.

Na koncu te vasi sem ozrl gnezdo štorklje, v katerem je vedrila tudi njegova izdelovalka.

Predno sem stopil v Šalince, sem posnel še eno tipično prekmursko hišo, ki bi bila na Gorenjskem prava eksotika.

Nato sem dospel v vas Šalince in nadaljeval po ravni asfaltni cesti v Krištance, Grlavo in v Banovce, kjer sem z zanimanjem pričakoval terme Banovce.

Sredi vasi sem najprej dospel do gostinskih obratov, ki so naznanjali, da se v teh krajih zadržujejo turisti iz različnih držav.

Potem, ko sem zavil nekoliko iz smeri za Veržej proti termam Banovci, sem zagledal panonske terme Banovci. Velik kompleks s hotelom, kopališči in avtokampom. Pred termami sem srečal tudi nemško govorečega turista, kar priča, da imajo terme obisk iz evropskih držav. Po dobrodošlici sodeč vsaj iz Slovenije, Velike Britanije, Nemčije in Italije. Malo sem bil presenečen nad toplicami Banovci, ker sem prvič slišal za njih. Mislil sem, da bom šel samo mimo Moravskih toplic,ker sem se mimo njih peljal, ko smo bili na ekskurziji v Veržeju.
.
Od tu sem se odpravil proti Veržeju, vsaj meni znanimi po Babičevem mlinu na Muri. Potrebno je bilo iti samo po kolovozni poti čez ogromni travnik z njivami. Ves čas pa sem lahko opazoval Veržej v daljavi. Vsako minuto sem mu bil bližje, dokler nisem vstopil v samo naselje.

Avdio vodič mi je svetoval naj grem do Babičevega mlina v Veržeju nekoliko iz poti. Glede na to, da sem bil že večkrat tam, se nisem odločil za to pot, ampak sem odšel po originalni E7 poti proti Beltincem. Pri občini Veržej sem zavil desno in pričel odisejado po glavni zelo prometni cest proti Beltincem. Nisem pričakoval, da bom skoraj 3 kilometre pešačil po tako prometni poti mimo strug reke Mure, na začetku s prav čudnimi imeni, ki jih tudi ponoviti ne znam, nimam pa tudi slike, da bi si pomagal z njo. Na vsake toliko časa sem ogledal tudi markacijo, ki mi je potrjevala, da sem na pravi poti. Nekako na sredini te poti sem prišel do glavne struge reke Mure, ki je resnično velika reka. Na poti slovenske E7 lahko njeno velikost primerjam s Savo pri Krškem.

Malo naprej je bil bajer ob cesti, v katerem so plavali labodi. Prav romantični kraj ob tako prometni cesti, ko mimo tebe švigajo vozil z veliko hitrostjo.

Tako sem prišel do prvega naseljenega kraj od Veržeja po imenu Dokležovje.

Avdio vodič me je že opozarjal, da bo tu potrebno zaviti desno proti vasi Melinci in Ižakovci. Točno tako sem storil, najprej sem že videl markacije, potem so pa izginile, tako da sem bil v dvomih, ali grem v pravo smer proti Beltincem. Avdio vodič me je opozarjal na veliko prešičjo farmo, pri kateri je potrebno zaviti levo. Ko sem že nekaj časa hodil po tej cesti, nikakor nisem zagledal prašičje farme. Najprej sem mislil, da že vidim ta objekt, ki se je prikazoval v daljavi kot neka bela zgradba, morda podobna prašičji farmi. Ko sem se približal, sem lahko ugotovil, da to ni prašičja farma in tudi ugotoviti nisem mogel, za kakšen objekt naj bi šlo. To sem ugotovil šele kasneje. Glede na to, da nisem videl nobene markacije, sem sklepal, da sem na napačni poti. Vrnil sem se nekoliko nazaj proti Dokležovju in zavil desno proti gostilni, kjer sem vprašal goste te gostilne, ali je kje v bližini prašičja farma. Hitro so mi jo pokazali, potem mi je bilo jasno, da moram nadaljevati s hojo v začeti smeri. Kmalu sem ogledal na svoji desni strani ogromno moderno prašičjo farmo, bolj točno KG Rakičan, Prašičereja Nemščak, d.o.o., ki je bila vključena tudi v skupino Panvita, za katero sem pozneje ugotovil, da se ukvarja s trgovino in proizvodnjo povezano s kmetijstvom po celem Prekmurju, če ne celo po celi Sloveniji in Evropi. Vsekakor dobi človek v misli veliko hipotez, ki pa niso potrjene.

V bližini te prašičereje sem zavil levo proti Beltincem. Najprej sem hodil ob velikem nasadu jagod, za katerega sem sprva mislil, da je prašičerija.

Sedaj sem hodil po obširnih travnikih in poljih skoraj naravnost proti Beltincem. Ta pot se je vlekla več kot uro.

Tokrat nisem takoj videl svojega cilja Beltincem kot v primeru Veržaja. Potrebno je bilo najprej hoditi nekaj časa po makedamski poti, da sem ogledal zelo v daljavi Beltince. Potem sem se jim vztrajno približeval, dokler nisem prišel do prvih hiš tega naselja.

Že pri prvih hišah sem zavil desno, kjer bi moral po navedbah avdio vodiča priti do koč in čebeljnakov Čebelarskega društva Beltinci. Markacije tudi tokrat niso "zatajile" in zanesljivo sem dospel do teh objektov, mimo nogometnega štadiona Beltinci, ki pa je bil oddaljen od poti nekaj sto metrov. Resnici na ljubo, sem videl samo hrbtišče tribun in kakšen detajl nogometnega igrišča.

Pot me je nato vodila skozi gozd po gozdni stezi. Vseskozi sem lahko na svoji desni strani opazoval iz različnih vidikov nogometni štadion NK Beltinci, ki so nekoč igrali v prvi slovenski ligi. To je potrjeval tudi njihov štadion, ki ni bil nič kaj vaški. Tudi naselje Beltinci so bili bolj trg kot velika vas. Tu se je kopičilo materialno bogastvo in politična oblast, kar je pričal tudi Beltinški grad in lepa, mogočna cerkev. Šlo je za evangeličansko cerkev, ki ni v hierarhični strukturi papeža iz Rima. Gre pa za vejo krščanske vere, ki jo je utemeljil nemški duhovnik Martin Luther iz protesta proti razkošnosti krščanske cerkve pod nadzorom Rima. Ne častijo Sv. Marijo in imajo cerkev manj razkošno okrašeno, vsaj tako so mi o tej cerkvi povedali domačini



Zopet sem potreboval informacije dobrih ljudi, kje naj nadaljujem pot. Svetovali so mi, naj grem do glavne ceste in nato čez njo po kolesarski stezi v Gančane. Že nekaj minut kasneje sem bil na kolesarski poti, ki se je v ravni liniji vila proti Gančanam, ki sem jih ravno tako videl v daljavi. Hodil sem kar po črtkani beli črti, ki je ločevalo vozišče za gor in dol in po slabi uri dospel v Gančane.

Iz avdio vodiča in žepnega vodnika Evropska pešpot E7, Naprudnikova pot od Soče do Mure, sem izvedel, da lahko pridem do Mlajtincev v bližini Moravskih toplic po dveh poteh. Ena gre po cesti za avtomobile za Mljatince, druga pa po poljskih in gozdnih poteh. Na tem mestu sem še kolebal katero naj izberem, a ko so me markacije usmerile na uradno E7 pot po prometni cesti v Mlajtince, sem se odločil za to smer. Za drugo nisem niti vedel, ali bo markirana, pa tudi opisi poti v avdio vodiču so bili polni zavijanj pri raznih hišah, prečkanje potokov ipd.

Sedaj sem res dolgo časa "tolkel" asfalt, najprej do prometnega smerokaza Bogojina in nato je preteklo vsaj debelo uro ali več, da sem prišel do desnega smerokaza Ivanci. Zopet se je ponovila stara zgodba, da sem najprej zelo v daljavi videl naselje, ki sem se mu vsako minuto bolj približeval.

Do Ivancev je potem šla cesta v ravni črti vsaj še dober kilometer. Potem skozi vas, mimo cerkve in na koncu vasi nas pričaka privlačen majhen ribnik.



Od tu sem se odpravil po isti cesti naprej do Mlajtincev. Do Mljatincev je približno 3 km. Cesta se vije mimo travnikov, polj in dokaj obsežnih gozdov. Vsake toliko časa pride mimo kakšen avtomobil, a zaradi ovinkaste ceste ne vozijo preveč hitro. Očitno je, da tukaj ne gre, kakšna glavna prometna cesta kot je bilo v primeru iz Veržeja proti Beltincem.

Vas Mlajtinci so samo dober kilometer oddaljeni od Moravskih toplic. Avdio vodič me je opozoril na gasilski dom v vasi, ki sem ga tudi našel in nekoliko podrobneje ogledal. Vzel sem si krajši čas za počitek na avtobusni postaji poleg tega doma. Šlo je za prijetno počivališče z udobno klopco in 3 stenami in streho.

Pri hiši številka 10a kot me je opozoril video vodič sem zavil desno na ožjo cesto brez bele prekinjene črte na sredini in je šla v ravni črti v dolžini okoli 500m do pravokotnega križišča v smeri Moravskih toplic. Potem je šla cesta za 90 stopinj v levo in še enkrat je bilo potrebno zaviti za 90 stopinj proti golf igrišču Moravske toplice.

Golf igrišče se je razprostiral na veliki površini, izgledal je lepo urejen. Opazni so bili manjši ribniki v sklopu igrišča in igralo je kar nekaj igralcev golfa v tem času, ko sem šel mimo.

Kmalu sem prispel v kompleks Moravskih Toplic, ki jih imenujejo Terme 3000. V kompleksu sem opazil avtokamp, več hotelov, trgovine z živili, spominki, kopalno opremo, kozmetiko, izposovalnico koles, apartmaje itd.

Nastanil sem se v hotelu Termal, ki je luksuzni hotel, kateri gostu ponuja udobne sobe, kopanje v Termah 3000. Gre za najdražji hotel na slovenski evropski pešpoti E7. Vendar je v Moravskih Toplicah dokaj bogata ponudba prenočišč od privatnih sob, apartmajev do verjetno tudi cenejših hotelov. Skratka gre za zelo razvit turistični kraj, morda celo najbolj na vsej E7 pešpoti v Sloveniji. Po razvitosti se mu nekoliko približajo Dolenjske Toplice, za katere se mi pa zdi, da jih je nekoliko "povozil" čas.

Pohod iz Ormoža do Jeruzalema, april 2008

To pot sem se odločil, da sam premagam zadnji del poti E7 iz Ormoža do Hodoša. V meglenem četrtkovem dopoldnevu, v enem izmed prvih dni v aprilu, me je vlak odložil v Ormožu. To postajo sem že poznal, kajti prejšnjikrat sem se iz te postaje odpeljal proti Ljubljani. Vedel sem že, na katero mesto odditi, da sem lahko nadaljeval s pešpotjo, imenovano E7 Slovenija. V Ormožu sem se povzpel po krajšem vzponu v center tega mesta. Koncentracijo na pot me je zmotil zvok mobitela. Glede na to, da sem ga imel v nahrbtniku, je odzvonilo do konca. Zanimalo me je, če je kakšen pomemben klic, zato sem ga vzel iz nahrbtnika in z nastrpnostjo čakal, katero ime se bo prikazalo. Ko sem zagledal klicatelja, izpisanega s številko, mi je bilo jasno, da me ni klical kakšen znanec oz. kdo izmed članov ožje družine. Ko sem poklical navedeno številko, na katero se je oglasila gospa. Predstavila se je kot uslužbenka Avtotehne in je želela moje mnenje o njihovem servisu. Ali sem zadovoljen z njihovimi stroritvami ali ne? Moj odgovor je bil pritrdilen. Oba zadovoljna sva odložila slušalke in vsak odšla k svojemu delu. Za sebe vem, da sem odpešačil naprej za lovom markacij. Kmalu sem jih ogledal in jim sledil. Ves čas sem se usmerjal tudi s pomočjo vodiča po E7, ki sem ga imel posnetega na dikfafonu. Ko sem zavil proti športnemu parku, po nekaj časa hoje ni bilo nobene markacije okoli mene. Zato sem s pomočjo mimoidočih poiskal Cvetlično ulico v Ormožu poleg velikega nakupovalnega centra Spar. Tam sem pa le na drevesu zagledal rdečo rumeno okroglo oznako. Nekaj časa sem jim sledil, potem jih zopet ni bilo. Ko sem prišel na levi odcep, sem jih z olajšanjem zopet imel pred seboj.

Po cesti sem se odpravil do prve vasi iz Ormoža, imenovana Pušenci. Šlo je za tipično vas, v bližini mestnega naselja. Opaziti je bilo kmetije, obrtniške delavnice in hiše ljudi, ki se služijo denar z delom pri različnih delodajalcih.

To pot sem opazoval še en vidik, kako določeni ljudje okrasijo svoje hiše z raznimi izdelki kulturne industrije: vrtni kipci, vrtnimi maketami gradov, hiš ipd., vrtečimi racami, štorkljami, petelini itd. Nekateri pa dodajo svojim kulturnim izdelkom še malo humorja oziroma komunikacije z mimoidočimi. Spodaj prikazujem nekaj tipičnih slik na to temo.






Ko sem se odpravil naprej po evropski pešpoti E7 v smeri vasi Hum, me je avdio posnetek iz vodiča po evropski pešpoti E7 avtorja Daria Cortesea opozarjal na težave o hoji po gozdu, češ da pot ni izrazita, skratka lepa priložnost, da pohodnik zgreši pot. Tudi s pomočjo prej opisanega pripomočka sem pravilno zavil pred gostilno in trgovino v Pušencih za devedeset stopinj v levo. Kmalu sem ozrl jasne markacije ormoške pohodniške poti in tudi rdeče rumeno oznako evropskih pešpoti, kar je pomenilo, da me bodo vodile po bolj neizraziti poti.

Najprej sem šel malo iz smeri, a kmalu zagledal oznako, a tudi velikega debelega črnega psa, ki je kulovratil po tem gozdičku. Sprva je šel mirno mimo mene, potem pa ko sem se mu nekoliko približal, je začel lajati, kar mi ni bilo nič všeč. A na srečo se je umiril in sva šla vsak svojo pot. Upal sem si še, da ne bo preveč nadležnih psov na poti in morda celo kakega ogriza s strani kosmatincev. V nadaljevanju poti sem lahko opazoval še več agresivnih psov različnih pasem, med njimi tudi veliko Šarplanincev, ki so še posebno agresivni. A skoraj vsi so bili na verigah ali za ograjo. Glede pasje nevarnosti sem prišel srečno na cilj v Hodoš, kar pomeni, da sem uspešno prestal eno od potencialnih nevarnosti na poti. Pot se je kmalu "kultovirala" in postala kar prijetna.

Ko sem prišel na plano, sem pred seboj zagledal nekaj hiš pod bregom in še več na vrhu brega. Sprva nisem vedel, da gre za vas Hum. Pri hišah pod bregom je bila pot speljana v stilu Ormoške poti, ki teži po temu, da skrene iz makedamske ali asfaltne poti na gozdno pot, pa čeprav za nekaj sto metrov in potem se nadaljuje po glavnih poteh naprej. Ko sem stopil na to pot, sem zagledal markacije, a sprva nisem šel v pravi smeri, da sem malo izgubil na času in s tem podaljšal dolžino poti. A bil sem zadovoljen, da sem kljub iskanju poti, le-to končno našel in nadaljeval pot v pravi smeri. Pot je vodila na Hum čez travnike po kolovozu vrezanem v njega.

Vas Hum je razpotegnjena po hribu in najbolj markantna stavba je vaška cerkev s šolo ob svojem desnem boku v smeri moje hoje. Gojijo tudi trto, ki je prisotna na E7 že od Žužemberga naprej. Prav preko vinograda sem prišel do te cerkve, kjer je E7 zavila na asfaltno cesto naprej proti Jeruzalemu, ki pa je na tem mestu še zelo daleč. Mislim, da je bila ura okoli 11 dopoldan, za informacijo naj povem, da sem prispel v Jeruzalem že v mraku okoli 18:30.

Na tem mestu sem poslikal bližnjo in daljno okolico Huma. Šlo je za tipično pokrajino tega dela Slovenije: griči, zaselki, travniki, pašniki, odseki listnatih gozdov z bolj redkimi iglavci, vinogradi in v tem pomladanskem aprilskem letnem času s cvetočimi češnjami in drugimi cvetočimi grmički večinoma bele barve.

Na vaškem drevesu v Humu sem opazil tudi tablo z napisom Kog, 2h, PD Maks Meško, Ormož. Proti tem krajem sem se napotil tudi sam v nadaljevanju moje poti.
.
Pot se je spustila po asfaltni cesti v dolino in moraš biti kar pazljiv, da na odcepu pravilno zaviješ ostro v desno in te pot ne potegne naravnost. Tudi če bi tu zgrešil pot in v nadaljevanju pravilno zavil, bi prišel v Šalovce. A vsaka zgrešitev poti pomeni izgubo markacij in potem se je potrebno orientirati na druge načine s pomočjo zemljevidov ipd. Najlažje je seveda hoja po markacijah, zato sam vedno težim, da jim imam na vidiku. Tudi če jih izgubim, se potrudim, da jih zopet najdem in hodim v pravi smeri, namesto, da "lutam" po pokrajini. Seveda pravilno smer hoje omogočajo čestokrat tudi nasveti ljudi, ki jih prosiš, kje je pravilna smer. A oni velikokrat svetujejo svoje variante do določenega mesta, kar pomeni hojo brez markacij. Opazil sem, da imajo veliko željo, da bi hodil po njihovem nasvetu in so kar malo ožaljeni, če jim rečeš, da moraš hoditi za markacijami. Tu sem hodil skozi gozd po lepih asfaltnih cestah, seveda je pot zavila tudi na gozdno pot tik ob tej cesti, da pohodnik ne bi preveč "grizel" asfalta. V končni fazi vedno prideš na asfalt. V spominu imam, da sem prišel v Šalavce, potem ko sem se spustil po travnati površini mimo strašila na asfaltno pot za to vas. Je pa res, da gremo skozi vas Šalevci še enkrat v Goričkem tik pred Hodošem.

Malo naprej od Šalavcev, sem šel mimo tipične prekmurske hiše, ki je bila stilsko zelo lepo urejena. Stala je na samotnem kraju in s svojim sadovnjakom se je lepo vklapljala v panonsko pokrajino, ki je bila tu rahlo gričevnata. Prav taka kot sem se sam vedno predstavljal Prekmurje.

Od tu najprej sem za spremembo hodil po prijetnem gozdu ob zanesljevih in pogostih markacijah še živih barv. Dejstvo je, da pohodniku zelo veliko pomenijo kvalitetna označitev poti bodisi z znaki na drevesih, smernimi puščicami ipd. Po svoje je prav neodgovorno, če določena skupina ljudi prevzame odgovornost za ureditev pohodniške poti, potem pa ne poskrbijo za primerno označitev ljudi in jim povzročijo frustracije raznih vrst, predvsem tujcev, ki ne znajo jezika niti pokrajine.

Na tej poti sem prišel do zapuščene kmetije, kjer sem lahko opazoval blizu hiše gozdarje pri počitku. Tu sem se nekoliko več ostavil, ker se mi je zdelo, da je padlo nekaj dežnih kapel iz vseskozi precej temnih gostih oblakov. Namestil sem na nabrtnik prekrivalo proti dežju. A dežja ne srečo ni bilo, padlo ni niti malo več dežnih kapel. A ravno na tem mestu je pot zavila ostro po gozdu v dolino na plano. Najprej sem zgrešil pot, a glede na pogoste markacije, sem se zavedal, da je potrebno iti nazaj in jih poiskati. To sem tudi storil in kmalu sem prišel na plano in po kratkem vzponu dospel do kmetije, kjer sem v daljavi zagledal belo črno kepo. Sprva se mi je le zdelo, da gre za spečega psa. A ko se je prebudil, skočil na noge in pričel lajati, sem podzavestno zavil na travnik za hišo in hitro odhitel naprej ob spremljajočem oddaljenem pasjem laježu. Niti na misel mi ni prišlo, da bi šel čez to dvorišče kot je bila načrtovana pot in mimo tega velikega ovčarskega psa z gosto in dolgo dlako, verjetno bernandinca.

Ko sem preko travnika prišel na pot, mi sprva ni bilo jasno, kje iti naprej, nazaj, levo ali desno. A pri hiši, kjer sem imel srečanje z lajajočim psom, sem opazil moškega, ki me je opazoval ob njem je bila pasja marcina. Ko je videl, da hodim naprej in nazaj, je začel mahati z roko, da naj grem naprej v smeri moje dotedanje hoje. Očitno se podobna situacija kot se je zgodila meni, dogajala tudi drugim pohodnikom po Ormoški pohodniški poti oziroma E7. Kmalu sem prišel do glavne ceste, mislim da z dvema pasovoma, ki sem jo samo prečil in zopet sem bil na travnikih, njivah, gozdovih. Pot je bila zopet neizrazita, a lepo označena. To priča spodnja fotografija z markacijami na košatem hrastu.

Ko sem prišel iz gozda, me je naprej pozdravil majhen ribnik in opozorilo "audio vodiča", da bo potrebno zavijati levo, desno, kar sem tudi storil, da sem prišel do asfaltne ceste za Lačaves.
.
Lačaves je dolga vas, ki se vije ves čas ob vzpenjajoči cesti. Tu pešpot zavijema malo naokoli in ne direktno proti Jeruzalemo, da se ogledamo Kogško vinorodno območje. Vinogradništvo je v teh krajih resnično na visokem nivoju, kar se odraža na materialnem blagostanju uspešnih vinogradnikov. V teh krajih imajo tudi uspešne obrtnike, saj sem se po kratkem pogovoru z domačinom, ki je urejal okolico redko videne večje hiše iz lesa, ki je namenjena bivanju, izvedel, da jo je kupil od prej omenjenega obrtnika.


Ko sem dospel na vrh klanca, kjer sem opazil trgovino, apartmaje Kog, cerkev, ki se je videla še daleč proč, se je pot spustila navzdol.


Dospel sem do vasi Kog, kot omenjeno izrazito vinogradniški okoliš, z vrsto lepo in moderno urejenimi vinogradi. Meni kot laiku so naredili betonski stebri za vitje trte veliko bolj moderen vtis kot leseni stebriči. A teh tu skoraj ni bilo opaziti. Ti so bili bolj pogosti na Goričkem, kjer običajno nimajo tako obsežnih in moderno urejenih vinogradov.


Tudi hiše tukajšnjih prebivalcev so pričele, da je tu zaslušek kar spodoben.


Kar nekaj časa je bilo potrebno hoditi malo gor in dol sredi vinogradov, hiš in lepim pogledom v dolino, kjer se je že kazala panonska nižina okoli Ljutomera in še naprej proti Madžarski. Ko je cesta zavila v levo, sem se začel strmo spuščati proti vasi Vuzmetinci. Ta kraj se me je že ko sem pregledoval zemljevid vtisnil v spomin, ker je ležal precej nižje kot Lačevas in Kog. Logično mi bi bilo, da bi se pot nadaljevala naprej, a tu je naredila "klobaso" kot mi je malo prej slikovito povedal domačin iz vasi Lačaves, ki sem ga zmotil pri polaganju cevi za fakalno vodo. Povrh sem že zgrešil odcep E7, ki je vodila skozi vinograde in travnike v levi krak Vuzmetincov. Sam sem prišel v središče Vuzmetincov, kjer sem nekaj časa iskal oznake, poslušal avdio vodiča, spraševal domačine, kje iti, da sem končno le odšel po pravi poti do markacij. Le te so se pojavile kakšen kilometer iz križišča, kjer sem dospel v Vuzmetince. Pot je prišla iz travnikov na cesto, po kateri sem se gibal, z namenom, da najdem markacije in pot, ki se bo vzpela do naslednjih hiš Vuzmetincov in turistične kmetije, ki je žal v vodiču narobe napisana in se ji reče turistična kmetija Puklavec.

Ko sem se po poti vzpenjal v zaselek Zasavce, sem ogovoril gospodarja, ki je bil zunaj. Iz pogovora sem izvedel, da je ljudski glasbenik, izdeluje instrument, ki bi ga opisal kot zaprt cilinder s paličico, žal ne vem njegovega imena. Ima na njem tudi patent. Njegova hčerka pa dela v Turistično informativnem centru v Ormožu in bi mi znala odgovoriti na moje vprašanje, zakaj se imenuje kraj Jeruzalem, v katerega sem bil namenjen kot zadnjo točko današnjega pohoda in mesto prenočevanja. To me je vedno zanimalo. Rekel me je, da jo vsak čas pričakuje. Res se je pripeljala z avtomobilom in oče jo je takoj poklical k nama in ji zastavil moje vprašanje. Videlo se je, da je gospodična profesionalka in slikovito mi je povedala naslednjo zgodbo, iz katere izvira ime Jeruzalem. V času križarskih vojn so se križarji namenjeni v sveto deželo vsi utrujeni in bolani ostavili v današnjem Jeruzalemu. Tu so jih domačini rešili njihovih bolezni, sami so pa ugotovili, da ima ta kraj vse lastnosti Jeruzalema v sveti deželi, kamor so bili namanjeni, in sicer: čudovita pokrajina, lepe ženske. Pa morda je to že kar Jeruzalem. Ko so se križarji vračali, so domačine obdarili z darili, v zahvala za njihovo prijaznost do njih. Tako je ta kraj dobil ime Jeruzalem. To je eden redkih manjših krajev v tem delu Slovenije, za katerega sem slišal že prej. Spominjam se steklenice vina, na kateri je pisalo Jeruzalemčan, bila je rumene barve, z moškim s kozarcem v roki. Šlo je za ustekleničeno namizno vino s kovinskim zamaškom. Upam, da ga imam prav v spominu. Že dolgo časa nisem videl te steklenice, ne vem, če ga še prodajajo v taki embalaži. Poleg tega sem pričakoval kraj v ravnini in trg v stilu Gorenjskega Tržiča. Pa kraj, ko sem prišel v njega sploh ni bil takšen. Blagostanje kraja so izpričevali podobno bogati vinogradi kot na Kogu in dva elitna gostinska obrata, kar bom podrobneje opisal nekoliko kasneje.

Na vrhu hriba sem vneto fotografila turistično kmetijo Puklavec, katera glavna tematika je bilo vino, kar so pričali veliki sodovi, ki so sedaj služili kot informativno gradivo.

Sedaj sem odšel proti težko pričakovanemu Jeruzelemu. Bil sem že prav radoveden, kako izgleda. Preko vinogradov in vasi Kajžar, kjer sem opazil hišo z lepimi kaktosi skozi okno, sem se spustil zopet do glavne ceste z dvema označenima pasovoma. Po njej sem se spustil do levega odcepa, ki je vodil do Jeruzalema.

Kmalu sem zagledal vrh brega vodovodni stolp, cerkev, a takrat še nisem vedel, da bom v bližini tega stolpa danes prenočil. Jeruzalem se nisem predstavljal na takem mestu in kot majhno vas. Ko sem prišel do osamljene kmetije, pred katero je brnel traktor in je oral njivo so me smerokazi usmerili v desno, stran od poti, po kateri sem pričakoval, da se bom vzpel na prej opisani hrib z vodovodnim stolpom.

Potem sem izgubljeno hodil po vzpenjajočim travnikom, kjer sem na začetku še opazil oznako Ormoške in E7 poti. Ormoška je celo kazala, da je potrebno zaviti levo, a nikjer nobene izrazite poti, zato sem krenil naprej navzgor. A markacij ni bilo več, premišljeval sem, ali naj grem nazaj, kar sem enkrat že storil. Ker nisem našel pravih markacij sem se vrnil in najprej dospel do hiše v gradnji sredi brega. Ni mi bilo všeč, da sem se oddaljeval od stolpa. Jasno mi je bilo, da bo potrebno iti k njemu, k čemur me ohrabrevala vidna cesta v tej smeri. Prešinil me je strah, da nobena pot ne bo vodila do te opažene poti. Na moje srečo sem po nekaj deset minutah le dospel do ceste, ki bi lahko vodila do Jeruzalema.

Najprej sem šel skozi vas Miklavž pri Ljutomerju, ki ni bila v mojem avdio vodiču, očitno sem zgrešil pravo pot. Malo višje sem zagledal že zbledele oznake Pomurske planinske pozi ali E7, torej je nekoč tu šla markirana pot. Predvidevam, da gre sedaj drugje.

Na cesto za Jeruzalem sem prišel pri hiši s številko 42 Ilovci. Tu sem že zagledal tablo z napisom Jeruzalem.

Odbrzel sem kar naprej kot, da želim v Ljutomer. Že kar nekoliko sem se spustil proti dolini, ko me je prešinilo in sem po mobitelu poklical tega dne načrtovano prenočišče Vinski hram Jeruzalem Brenholc. Prijazna natakarica me je usmerila proti vodovodnemu stolpu in cerkvi, ki sem ju že kar nekaj časa opazoval. Odpravil sem se nazaj v breg proti cerkvi. Kasneje pa sem ugotovil tudi proti dvorcu Jeruzalem s štirimi zvezdicami za kakovost.

Še malo naprej je Vinski hram Jeruzalem Brenholc, ki je enako odličen gostinski obrat z dobro hrano, prijazno postrežbo in lepimi sobami. Cene niso ravno nizke glede na kakovost, ki jo nudijo. Sama gostilna se nahaja v prenovljenih prostorih bivšega dvorca ali samostana, kar se vidi po visokih stropih in srednjeveški arhitekturi. Izvedel sem, da sem gor prihaja veliko avtobusov na kosila, večerje, seveda pa uživajo tudi v lepi okolici gričev Slovenskih Goric. Veliko gostov imajo iz Nemčije, kar mi je povedala natakarica z dejstvom, da poleti tu gori veliko "šprehajo" po Nemško. Ves zadovoljen, da sem prišel v Jeruzalem po več urnih hoji, sem se najprej uredil v kopalnici sobe, ki sem jo najel. Sledila je dobra večerja in dober spanec iz četrtka na petek. Zajtrka zjutraj nisem bil deležen, ker sem odšel iz gostilne že ob 6 uri zjutraj. Tega dne sem moral dospeti do Moravskih toplic, ki so od tu oddaljene 32 km. Veselil pa me je vzpon 0 v vodiču. To se na E7 zgodi samo še enkrat in sicer na odcepu iz Gornjih Petrovcev do Hodoša. Drugače pa je vedno vzpon vsaj 150 m in več.

Pohod po evropski pešpoti E7 od Podlehnika do Ormoža

Tega dne naju je čakal zelo dolg in naporen pohod iz Podlehnika, bolj natančno iz gostišča Pri Ribniku do Ormoža. Po pregledu vodiča E7 sva ugotovila, da je dolžina poti okoli 40 km in vzponom okoli 700 višinskih metrov. Temu primerno sva začela pohod ob 6 uri zjutraj. Zakaj sva se odločila za tako dolgo razdaljo? Tone je nujno moral ujeti vlak iz Ormoža za Ljubljano, ki odpelje iz železniške postoje Ormož ob 19:45 uri. Naslednji dan je že moral biti na delovnem mestu. Pri meni je bila situacija lažja, saj sem imel zimske počitnice, a kljub temu sem imel željo, da bi ujel ta vlak. Ko sva vstopila na plano, se je najprej postavilo vprašanje, kje nadaljevati pot. Oprla sva se na vodiča E7, ki naju je vodil do asfaltne ceste, ki je sprva zavila v nasprotno smer, kot sva videla naselje Podlehnik.

Ker sva sledila vodiču, v katerem piše: Najprej gremo mimo gostišča desno, ob obali ribnika do gozda in ob njegovem robu levo navzgor po kolovozu do ceste. Na njej zavijemo desno in gremo mimo obeh hiš v gozd, kjer oznaki kmalu pokažeta desno na kolovoz.Slepo sva verjela vodiču, da morava zaviti desno na kolovoz, kar nama ni bilo logično. Ker sva spregledala tudi oznako, sva odšla po cesti naprej in navzgor. Oznak Haloške planinske poti ni bilo več, katerim sva sledila. Kmalu nama je postalo jasno, da nisva na pravi poti. Nekoliko naju je zaskrbelo, ker sva vedela, da ne smeva zgubljati preveč časa. Vrnila sva se nazaj, dokler nisva zagledala oznak za nadaljevanje, a bile so na levi strani. Z zadovoljstvom sva se spustila po gozdni cesti do Podlehnika, kjer je Tone želel iti po žig v motel Podlehnik, za katerega pa sva že vnaprej vedela, da je zaprt. To sva izvedela od domačinov.

Z hitrim korakom sva nadaljevala proti naselju Podlehnik. Tone si je nabral že nekaj prednosti, ker se je zavedal, da ne sme zamuditi vlaka. Tudi jaz sem na napol tekel, pa kljub temu, sem lahko opazoval Toneta, ki se je ustavil pred trgovino, da jo odprejo ob 7:30. Ker sem sam kupil pijačo že na bencinskem servisu v Podlehniku, sem po vodniku zavil desno v haloške hribe.

Pot se je pričela vzpenjati navzgor skoz naselje Podlehnik. Vodič me je kmalu usmeril na gozdno pot, za katero lahko rečem, da je na tem mestu zelo slabo označena z okroglimi rdeče belimi oznakami Haloške planinske poti. Na tem delu so okrogle rdeče rumene oznake E7 zelo redke. Ko sem po nekaj minutah prišel na razcep poti nisem videl nikjer nobenega znaka za nadaljevanje. Zato sem šel najprej po eni poti in v dolžini 200 m nobene oznake, potem še po drugi poti zopet nobene oznake v dolžini 200 m. Sedaj sem se moral odločiti po kateri poti iti. Na mojo žalost sem se odločil za napačno. To sem opazil, ko je bila gozdna pot, ki je peljala tudi čez travnike in vinograde, postavljene v breg, vedno manj izrazita. Na koncu pa je izginila. Mir so zmotile samo srne, ki so v galopu planile mimo mene. Vrnil sem se na razcep in poskusil srečo še po drugi poti. Po 300 m vzpenjanja po tej poti, sem na moje veselje le zagledal na betonskem stebru vinograda rdeče belo oznako. Sedaj sem vedel, da sem zopet na pravi poti.

A porajalo se mi je novo vprašanje: Ali je Tone za mano ali pred mano? Kot sem omenil se je ostavil pri trgovini in od tistega trenutka sem hodil sam. Ni mi preostalo drugega, da sem ga poklical na njegov mobitel. Na srečo se je po nekaj poskusih klicanja oglasil in mi sporočil, da je že pred mano in da me čaka pred nekim vinotočem, ki jih v teh krajih ni manjkalo. Po četrt ure hoje sem zagledal Toneta, ki je čakal pred omenjenim vinotočem. Ko sem se mu približal, sem izrekel nekaj pikrih na označeno pot, da sem nekoliko potešil svojo jezo. Strumno sva nadaljevala pot navzgor po asfaltu mimo lepih hiš in vikendov. Posebno všeč mi je bil bernandinec, ki je svojo prisotnost razkazoval z laježem in vzpenjanjem na leseno ograjo vikenda.

Kar nekaj ur je bilo potrebno hoditi po grebenu haloških gričev, da sva se spustila v vas Dravce. Ker sem popil vso vodo, sem želel na turistični kmetiji Korpič obnoviti zaloge. Želel sem kupiti sadni sok, vendar mi je lastnik, ki je ravno takrat prišel mimo naju, povedal, da ima samo Fruc. Ponudil nama pa je tudi njegovo žlahtno kapljico, ki jo je pridelal. Tone se je odzval ponudbi, meni v tistem trenutku ni preveč prijalo niti vino niti Fruc, tako da nisem vzel ničesar od omenjenega. Prijazen gospodar nama je tudi razkazal manjši muzej z imenom Od zrna do kruha. V njem so prikazovali krajani te vasi, kakšne pripomočke so potrebovali, da so spekli kruh. Na stenah pa je bilo tudi nekaj opisov, povezanih s to dejavnostjo. Skratka zelo zanimiva turistična kmetija, ki nudi poleg gostinski storitev tudi športne aktivnosti in kulturo tega kraja.



Zopet sva bila na asfaltni poti in vzpenjajoč se v breg proti Gradišču. Od tu je bil lep pogled na Dravinju in v daljavi se je videl že tudi grad Borl, do katerega sva želala priti okoli 12 ure, kar bi pomenilo, da sva še vedno v igri, da ujameva želeni vlak.


Ko sva se vzpela na Gradišče, je bilo jasno, da bova proti Borlu hodila malo gor in dol ob zanimiven pogledu v dolino, kjer je bilo moč videti tudi mesto Ptuj in njegove okoliške vasi.

Več kot uro je bilo potrebno hoditi po tem terenu in vročem februarskem soncu, ko so bile temperature okoli 15 stopinj celzija. Ob poti je morda bila za mene še najbolj nenavadna boječa koza, ki se je pasla na bregu travnika. Opazil sem, da se živali ne počutijo najbolj, če jih fotografiraš. Tako je bilo tudi tokrat.

Ko sem prišel do smerokaza, ki je kazal v smeri moje hoje na Cirkulane. Medtem, ko je za grad Borl usmerjal navzdol, sem se pričel spuščati v dolino.

Pot me je pripeljala v dolino. Grad Borl na vzpetini me je poleg markacij usmerjal v nadaljevanju moje hoje. Potrebno je bilo iti na lokalno cesto in kmalu iz nje po travniški ozki poti do brvi čez potok. Ko sem šel čez brv potoka sem zagledal pred sabo dve hiški, proti katerim sem se usmeril po nasvetu vodnika in verjetno tudi markacij.Izpred hiše sta proti meni planila dva psa, ki sta agresivno lajala. Posebno manjši je kazal močno agresivnost, da je izrazito kazal svoje zobe. Mirno sem nadaljeval pot in stopil na širšo makedamsko cesto, ki je vodila proti cerkvi Sv. Ane na vzpetini.

Tu sva bila zopet s Tonetom v kontaktu preko mobilnih telefonov. Bil je nekaj 10 minut pred menoj in mi je spročil, da je na gradu Borl, vendar nima smisla glede na stisko časa hoditi do njega, ker ni nikogar. Domenila sva se, da se dobiva pri transformatorski postaji pod gradom Borl.

V bližini transformatorske postaje sem zopet naletel na znanilce pomladi zvončke. Toneta še ni bilo na vidiku, a sem ga pričakoval, a kljub temu sem se odpravil naprej proti glavni cesti za Ptuj in Varaždin. Kmalu sem zagledal tudi Toneta, ki me je s hitrim korakom dohitel. Odpravila sva se do gostišča Herman Kokol, kjer sem si kupil 2 litra gostega soka, ki mi je predstavljal tudi hrano, saj tistega dne še nisem zaužil še nobene hrane. Ko sem pretočil tekočino v bidona, sva se lahko s prijateljem odpravila najprej proti Ormožu. Zavedala sva se, da bo ta del poti odločil, ali bova ujela vlak ali ne.

Ko sva šla čez most Drave, si zanimanjem ogleda Dravo in še zadnjič grad Borl iz neposredne bližine, sva stopila v Prlekiju. Tega v tistem trenutku še nisem vedel, vendar je kasneje sledila ta informacija s strani domačinov.

Kmalu nato sva zavila za 90 stopinj v smeri najine hoje. Glede na podatke iz vodnika bi morala kmalu najti cesto, ki jo pa nikakor nisva videla. Glede na časovno stisko sva "odrvela" po asfaltu do prve vasi. Tone je bil že kar nekaj sto metrov pred mano. Osebno mi ni bilo všeč, da ne hodim po markirani poti evropske pešpoti E7 z okroglo rdečo rumeno oznako in Ormoški poti z okroglo rdečo belo oznako. Ko sem videl domačina, ki je na vrtu obrezoval drevje, kar je počelo ogromno ljudi ob poti, s to razliko, da so nekateri obrezovali tudi trto, sem se odpravil čez travnik do njega. Takoj se je videlo, da je prijazen človek. Vprašal sem ga, ali je v gozdu videl okrogle rdeče rumene oznake. Pritrdil mi je, skočil iz lojtre in mi rekel, da mi jih bo pokazal. V trenutku sem postal boljše volje in mu z veseljem sledil. Med hojo mi je pripovedoval, da je nekoč delal pri SCT. Naneslo je, da so gradili tudi v Kobaridu, iz koder tudi pride slovenska E7. Že takoj na obrobu gozda sem zagledal prvo markacijo E7, malo naprej še drugo. Zahvalil sem se prijaznemu gospodu za pomoč in odšla sva vsak svojo pot. On obrezovati drevje, jaz pa naprej po E7. Upal sem samo,da bo pot solidno označena, drugače se bom hitro izgubil v gozdu z listnatim drevjem in Dravo na moji desni strani. Šlo je za dokaj širok kolovoz, ki je potekal po ravnem terenu. Nekajkrat sem zgrešil pot po svoji krivdi, a vedno sem se vrnil do zadnje oznake in nadaljeval pot v pravi smeri.

Moj prvi geografski cilj je bila hidroelektrarna Formin, do katere sem prišel po dveh urah hoje. Šel sem mimo nekaterih zanimivih objektov kot je tovarna Perutnine Ptuj, lovska koča in lovska opazovalnica. Hodil pa nisem samo po gozdu, ampak tudi med njivami in po travnikih.



Preko travnikov in kolovoza sem prišel do HE Formin, ki je zanimiv gospodarski objekt, ki ga ne vidiš vsak dan.

Sedaj je bilo potrebno iti skozi prvo prleško vas Osluševci.

Pot je bila ves čas lepo označeni z oznakami E7, da ni bilo problemov z orientacijo. Skrbeti je bilo potrebno le za dovolj hiter korak. Na vrtovih so bili domačini,ki so mi povedali, da je šel tu mimo Tone že pred kakšno uro. Ena izmed domačink me je na to izrecno opozorila po prošnji Toneta za to sporočilo. Opazil sem še zanimiv šport, s katerim so se ukvarjali domačin v zgodnjem ponedeljkovem popoldanskem času.Šlo je za keglanje,pri čemer je bila krogla pritrjena na vrv. V daljavi sem zagledal malo naprej od Osluševcev večje naselje z velikimi stavbami. Predvideval sem, da gre za cerkev, grad. Domačina sem vprašal, katero naselje je to in na žalost to ni bil Ormož, kot sem si želel, ampak Velika Nedelja, ki je bo besedah domačinov oddaljena od Ormoža okoli 4 km. To sem kasneje spoznal tudi sam. Ko sem prečkal cesto, ki je peljala proti Veliki Nedelji, sem se odpravil proti vasi Podgovci, kjer se je že od daleč videlo, da se bo potrebno povzpeti na manjši hrib.

Monotonost ravnine je prekinil vzpon iz Podgorcev proti Veliki Nedelji. Zopet sem prišel do vinogradov, ko se je pot spustila proti vasi Sodinci, ki je zopet na ravnini. Iz te vasi se je potrebno vzpeti do naselja Senešce. Ko sem začenjal vzpon je bila ura blizu 6 popoldan. Ko sem pa šel skozi vas Senešce se je pa že počasi mračilo. V tem trenutku mi je bilo jasno, da peš tega dne ne bom prišel v Ormož. Obstajale so variante, da prespim v Veliki Nedelji, a po besedah domačinov tam ni prenočišč, da iz Velike Nedelje pokličem taksi in se odpeljem v Ormož ipd. Vse skozi sem pričakoval, da se bo pot le končno spustila v Veliko Nedeljo. Ko se je to zgodilo, sem prišel do hiše na robu vzpona. Zunaj sem zagledal mladega moškega z majhnim otrokom. Vprašal sem ga koliko je do Velike Nedelje, ali so tam prenočišča. Na moje presenečenje mi je odgovoril negativno glede prenočišč v Veliki Nedelji, ima jih pa njegova snaha,ki ima registrirano turistično kmetijo. Takoj sem predvidel, kje naj bi to bilo, saj sem šel pred nekaj minutami mimo, a meni se je to zdela bolj vaška gostilna, enostavno nisem bil pozoren, ko sem šel mimo, saj tu nisem načrtoval postanka. Ko sem nekoliko premislil, sem ugotovil, da bi bilo zelo dobro, da prespim na turistični kmetiji Sonja Ozmec, kajti drugi dan lahko naredim še pot do Ormoža, kar mi bo zelo oljašalo nadaljno pot do Hodoša v bližnji bodočnosti. Mladi moški mi je ponudil prevoz do gostišča, ker je opazil, da sem zelo že utrujen, kar je povsem normalno po 12 urni hoji brez pravega počitka. Na tem kmečkem turizmu sem zelo dobro večerjal in prav tako trdno spal v lepo urejeni sobi s tušem in WC. Pri večerji sem lahko opazoval tudi utrip vaške gostilne, kateri so gostje domačini. Naslednji dan sem se okoli 8 ure odpravil iz Senešce proti Ormožu.

Tega dne je bil moj korak veliko počasnejši, saj se mi ni nikamor mudilo glede na odhod mojega vlaka iz Ormoža ob 13 uri. Kako prijetno je po 2 dnevih hitenja, tempo nekoliko umiriti. Markacije so me uspešno vodile naprej proti cesti, a na moje začudenje nisem zavil v Veliko Nedeljo, ampak na cesto mimo obsežnih vinogradov, kjer je moški obrezoval trto. Na moje vprašanje mi je razložil, da v tem vinogradu gojijo 20 vrst trte in vse sorte so na določenih delih.

V nadaljevanju pohoda sem prišel v naselje Velika Nedelja, vendar center naselja sem opazoval iz daljave.

Vzpel sem se do vasi Hajdnl,ki je bila zadnja vas pred Ormožom. Tu mi je domačinka zopet povedala, da se od tu v lepem vremenu vidi Ptuj in Varaždin z okoliškimi griči. Tu sem vozil nekoliko "veleslalom" med hišami in vrtovi, da sem prišel do gozdne ceste, ki mi je odpeljala na obrobje Ormoža.

Ko sem prišel iz gozda, sem šel po makedamski cesti nekaj metrov in proti podvozu glede na markacije in navodila iz vodiča E7.

Ko sem pod podvozem zagledal potok, mi ni bilo takoj jasno, kako ćez njega, sam nisem videl nobenega mostička. Po nekaj sekundah gledanje, se je le prikazal pred menoj in zadovoljen sem stopil čezenj na bližnja ormoška polja.

Po travniški stezi sem se odpravil do prvih hiš na Cvetlični ulici. Pred hišo sem srečal starejšega moškega, ki je škropil sadje. Vprašal sem ga, kje je železniška postaja. Po odgovoru na to vprašanje, je nanesla beseda tudi na gospodarstvo tega kraja, saj sem od prej vedel, da je tu tovarna sladkorja Ormož. Na moje presenečenje mi je gospod povedal, da tovarna "stoji",kajti zaprl jo je lastnik iz Nizozemske, da bi s tem zmanjšal konkurenco. Povedal mi je tudi, da po teh gozdovih, iz katerih sem ravno kar prišel, nabira gobe.

Po tem zanimivem pogovoru sem se odpravil v center Ormoža in nekoliko kasneje proti železniški postaji Ormož, ki je kakšnih 800 m oddaljena od centra mesta.

Pohod po evropski pešpoti E7 od Rudijevega doma do Podlehnika

V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila naprej po slovenski E7 poti v osrčje Haloz. Krenila sva iz Rudijeva doma in vsaj meni je bilo kar prijetno pri srcu, da se ni bilo potrebno vzpeti na Donačko gora, kajti pot pelje mimo nje. Malo za kočo sva imela priložnost opazovati zvončke, ki so prekrili gozdna tla.

Malo naprej je bilo možno opaziti, kaj se zgodi z markacijami E7. Drevesa posekajo in kakšen izmed njih je tudi z markacijo E7. Morda pa bo kakšnemu popotniku manjkala ravno ta markacija za tekoče nadaljevanje poti.

Od tu naju je pot vodila v Završe, ki je tipična haloška vas. Griči, grape, vinska trta, nekoliko starejši avtomobili, ne preveč razkošne večinoma kmečke hiše.

Čakali so naju zopet griči, doline poraščene z listnatim drevjem ali pokriti s travniki. V listnatem gozdu sva morala hoditi čez številna debla, ki so jih verjetno pred kratkim posekali za kurjavo. V takem trenutku se človek zave, kaj pomeni pot brez ovir.

Čakala naju je še ena atrakcija v vasi Kupčinji vrh, ki leži pod večjih hribom Jelovice. Ta atrakcija je bilo škotsko govedo, ki je bilo presenetljivo plašno v primerjavi z našimi kravami. Takoj, ko so naju zagledali so se spustili v dir in nama izginili izpred oči. Ko sva se pogovarjala z gospodarico, nama je povedala, da imajo škotsko govedo že 3 leta. Redijo jih za meso. Njena prednost pa je, da se hranijo s travo, kar pomeni, da imajo kvalitetno meso.

Sedaj naju je čakal vzpon čez vrh Jelovice in že pogled na hrib je nakazoval, da bo potrebno zopet hoditi v strmejši hrib, kar je vedno naporno za telo.

Osebno sem se zelo odahnil, ko sem prisopihal na vrh Jelovice. Tonetu se ni zdelo smiselno slikati z gozdom poraščenega vrha, a jaz sem kljub temu posnel vrh. Na sliki opazimo tudi okroglo rdeče belo markacijo, ki označuje Haloško planinsko pot. Kmalu sva spoznala, da naju bodo te oznake vodile po tem delu evropske pešpoti. Okrogle rdeče rumene oznanke E7 so na tem delu poti zelo redke. Ravno toliko jih je, da nas na vsake toliko časa opozorijo na evropsko pešpot. Te oznake postanejo nekoliko bolj pogoste, ko se pričnemo spuščati iz Boflenka proti Ptujskim goram. Zelo izginejo zopet pri Podlehniku. Zopet pa se pojavijo v zglednem številu na poti, za katero je zadolženo planinsko društvo Maks Meško iz Ormoža.

Od tu se napotimo proti cerkvi na Boflenku. Ko pridemo na greben lahko prvič zagledamo Ptujsko goro v daljavi.

Malo pred Boflenkom sva srečala nekaj zanimivih ljudi. Nasproti sta prišle dve planinki iz Maribora, ki sta naju razveselili z novico, da je malo naprej že cerkev Sv. Bonflek. Poleg tega sta nama povedali, da velikokrat hodita tu proti Rudijevem domu v vseh letnih časih, tudi pozimi. Malo nižje sva srečala starejšega moškega, ki je grabil odpadlo listje iz poti, da si je ustvaril vozno pot proti vrhu. Povedal nama je, da živi v Žireh na Primorskem, drugače je pa iz teh krajev, kjer je podedoval premoženje. Zdelo se mu je tudi, da bi država finančno lahko bolj pomagala tem krajem. Ko sva se odpravila naprej po poti, sva resnično zagledala turistično kmetijo in v ozadju cerkev sv. Bonflek.
.
Pri tej cerkvi je tudi pokopališče in naneslo je, da sem si ga nekoliko ogledal. Na pokopališčih mi padejo v oči fotografije pokojnikov, leto rojstva in smrti, priimki, ki so v teh krajih ipd. Človeka gane, kako je človeško življenje minljivo in mu postane kar tesno pri srcu. A tega dne ni bilo prostora za melanhonijo, saj naju je čakala še dolga pot. Po izkušnjah naju je čakalo še veliko zanimivih krajev in ljudi. In res je bilo tako.

Po strmem hribu sva se spustila v dolino reke Dravinje. Še prej sva ugotavljala kam je kazal odlomljeni znak Ptujska gora 1h 15 min in Doklence 1h 50 min. Zgodilo se je, da je ta znak obstal Tonetu v rokah. Kljub temu sva ugotovila, kje se nadaljuje pot.

Nekoliko nižje se je odprl še lepši pogled na Ptujsko goro, ki resnično izstopa iz pokrajine s svojo ogromno cerkvijo, ki je posvečena Sv. Mariji in je romarsko središče kot cerkev Sv. Marije na Brezjah na Gorenjskem.
.
Po hribu sva se spustila v vas Naraplje, ki je v dolini. Pred vasjo sva lahko opazovala teloh v vsej svoji lepoti.

Sedaj je bilo potrebno priti po asfaltni poti do reke Dravinje in potem skozi vas Stogovce, kjer sem opazil gnezdo štorklje. Tu sta naju pri slikanju in menjavanju spominske kartice fotoaparata opazovali dve mladenki, ki sva jih kasneje osebno spoznala v gostišču Pri Ribniku.

Od tu naprej ni bila več daleč Ptujska gora, ki je resnično kraj lepih sakralnih objektov in z veliko energije. Zaradi vsega tega tu ne manjka ljudi, posebej v nedeljah. To je dan, v katereme sva tudi midva obiskala ta kraj. Tone je iskal žig, zato je zašel tudi v trgovino s spominki. Tudi meni se je porajala ideja, da kupim kakšen spominek v obliki manjšega kipca. Odločil sem se za manjši kipec Sv. Marije, ki sedaj krasi mojo sobo, poleg ostalih kipcev, ki sem jih prinesel iz raznih potovanj.

Ko sva zapustila Ptujsko goro sva se najprej odpravila k drugemu današnjemu daljšemu vzponu na Janški vrh, zopet z cerkvijo na vrhu. Potrebno se je bilo kar potruditi s hojo v strmino, da sva približno po 40 minut hoje zopet bila deležna spusta.

Med spustom naju je očarala lepa doga, očitno so to kraji, kjer imajo poleg številnih "cuckov" tudi lepe čistokrvne pse.

Ko sva šla v dolini mimo vasi, sva prišla v gozdu do nenavadne poti, ki je bila betonska z vrezanimi žlebovi, vendar se beton ni raztezal čez celotno širino poti, ampak samo za nekaj dcm na mestu, kjer gredo pri avtomobilu kolesa. Na sredini pa je bil klasični kolovoz, torej peščena tla. Očitno je bilo, da bova na vrhu zagledala nekoliko bogatejše naselje oz. kmetije.

Ta nenavadna pot naju je pripeljala v Dežno pri Podlehniku. Tone, ki je hodil pred mano se je ustavil pred vikendom, kjer je klepetal z lastnikom vikenda. Odrekel se ni tudi kozarcu vina, ki je bil pridelan v teh vinogradih. Vinogradi so tukaj postajali veliki in so naznanjali, da prihajamo v vinoroden okoliš, kjer se prideluje veliko kvalitetnega vina. Že preden sem stopil mimo vikenda, kjer se je ustavil Tone, sem sklenil, da se ne ustavim, ker mi v tem trenutku vino ni prav nič teknilo. Vse skozi sem svoje telo "močil" z Zalo vodo z okusom bele breskve in ves čas sem čutil kislikasti okus v ustih. Poleg tega pa nisem vajen, da uživam alkohol med napornejšo hojo, kot sem jo bil deležen tega dne. Veliko bolj mi ustreza pijača take vrste po končanem naporu.

Ob spremstvu pasjega laježa s strani "cucka", ki je s svojimi malimi tačkami vztrajno tekel za mano in agresivno lajal, sem dospel do vrha brega, ki se je vlekel kar nekaj časa in tudi strmina mi ni dala dihati. Zelo sem se odahnil, ko ga je bilo konec.

V nadaljevanju je pot vodila v glavnem navzdol, a malo tudi navzgor skozi značilne prostrane vinograde proti Podlehniku, bolj točno proti gostišču Pri Ribniku, ki je kakšen kilometer pred naseljem Podlehnik.

Ko sva zagledala naselje pod sabo, ki je bil po vseh značilnosti Podlehnik, kar je potrjeval tudi ribnik v daljavi, sva se oddahnila, saj sva vedela, da bova prišla do gostišča pred nočjo.

Potrebno je bilo samo še iti mimo markantne cerkve in se spustiti do ribnika.


Ker sva prišla po gozdu na desno obalo, naju je tik pred gostiščem čakalo presenečenje v obliki vode, ki jo ni bilo mogoče prečiti, ne da bi stopil v blato in si zmočil in umazal čevlje z blatom. Osebno sem se odločil, da grem po ozkem kovinske robu v obliki tračnice. Strah me je bilo, da padem v vodo. Pri prečkanju sem se počutil kot cirkusant na žičnati vrvi visoko v zraku, vendar meni ni pretila nevarnost višine. Dobil sem malo adrenalina, a srečno prispel na drugo stran.

V gostišču Pri ribniku naju je čakala okusna hrana, lepa soba, dobra družba gostilniškega osebja.

Pohod po evropski pešpoti E7 od Olimja do Rudijevega doma na Donački gori

V zgodnjih jutranjih urah sva bila s prijateljem Tonetom pripeljana s taksijem iz Rogaške slatine na Jelenov greben nad Olimjem. Gostilna Jelenov greben je sijala v svojem sijaju osvetljena z jutranjim soncem. Zidarji so že začeli s svojim delom. Z njimi se je pogovarjal lastnik gostilne, ki sem ga spoznal že maja 2007, ko sem tu zaključil svoj pohod po E7. Pristopil sem k njemu in ga ogovoril. Potem smo izmenjali nekaj besed. Predvsem je bila zanimiva njegova informacija, da ima neka turistična organizacija za angleše tu mimo organizirano pešpot iz Brežic do Ptuja. Okoli naju se je ves čas vrtel pes pasme zlati prinašalec, za katerega je njegov lastnih hitro ugotovil, da bo šel z nama.

Ko sva naprtala nahrbtnike na ramo, namestila za pas fotoaparat, diktafon in bidon, sva se začela spuščati v dolino proti Olimju. Najprej sva poslikala jelene, ki so tu kot čreda živali v gospodarskem pomenu besede.

Kmalu je za nama pritekel zlati prinašalec, ki bi verjetno šel kar z nama, če ga ne bi njegov lastnik zaprl v svojo hišo. Kmalu sva prišla na začetek Olimja, kar je jasno govorila stavba značilne samostanske oblike in fasade v posebnih barvah. Videla se je le delno, a dovolj za orientacijo tujca v teh krajih.

Po levi stezi sva zavila na hrib Rudnica nad Podčetrtkom. Po gozdni makedamski cesti sva se vzpenjala proti Koči pri čarovnici. Ko sva prišla do koča sva bila rahlo presenečena nad domiseljnostjo lastnika in materialnim bogastvom, ki ga je razkazovala ta koča. Idealen kraj za slikanje, kar je dokazovala tudi najina vnema pri pritiskanju na fotoaparat.

Potrebno se je bilo še nekaj vzpenjati po zelo podobni poti kot na začetku. Ko sva prišla na greben sva lahko ozrla drugo dolino, posejano z hišami, veliko bolj redkimi cerkvami, gozdovi, travniki skratka pokrajino značilno za te kraje.

Sledil je spust proti Podčetrtku. Potrebno je bilo slediti povsem nove E7 markacije z rdeče rumenimi krogi. Izgledale so povsem na novo odtisnjene, narejene s polno občutka za lepe oblike in čiste barve. Tudi napisi E7 so bili narejeni šablonsko, kar je stvari dajalo dodatni čar.

Lepo je bilo stopiti v Podčetrtek, ker je bilo slutiti, da gre za turistični kraj s hoteli, termalnimi kopališči, starodavnim gradom in veliko turisti. Najprej se je na vzpetini pokazal še delno ohranjen grad Podčetrtek.

Pot je vodila naprej do hotelskih kompleksov, kjer se je Tone potrudil iti po žig v hotel Breza. Opaziti je bilo turiste, ki so užvivali v svojih počitniških dnevih.

Potrebno je bilo iti mimo mejnega prehoda s Hrvaško, odprtega bazenskega kompleksa Aqualuna, da sva se izognila prometni cesti med Podčetrtkom in Celjem.

V nadaljevanju sva pešačila proti Sv. Emi. Najprej po cesti Podčetrtek-Celje, nato sva zavila na most čez Mestinjščico, nadaljevala po vaški asfaltirani cesti najprej po ravni cesti, a kmalu se je pot pričela vzpenjati in najbolj se je vzpela tik pod cerkvijo Sv. Ema, kjer je bilo okoli 60 m resnično strmega klanca. Tone se je spraševal, kako pridejo sem gor ljudje že nekoliko v letih.

Pri cerkvi sem si prebral nekatere stvari o Sv. Emi, iz česar se je dalo razbrati, da je bila Ema v davnih časih vladarica tega področja, skrbela za revnejše prebivalstvo in cerkvene potrebe. Življenje ji ni bilo postljano z rožicami, saj je izgubila moža, otroke, a ni izgubila vero v boga.

Od te točke naprej sva pričela slediti poti za Donačko gora, a Donačka gora je bila na tem mestu očem še zelo oddaljena. Lepše je bil viden Boč, pod katerim je tudi Rogaška Slatina, do katere je bilo potrebno najprej priti. Na poti so se izmenjavale vasi kot so Vidovica, Vinec, Brestovec, travniki, gozdovi, gospodarska poslopja z rumenimi storži koruze in hoja je držala večinoma po asfaltni cesti.

Brez problemov sva prepešačila v Rogaško Slatino, ki slovi kot turistični in industrijski kraj, saj imajo tu med drugim tudi steklarno Rogaška Slatina. Tu izvira znana mineralna voda Donat, ki ima ceno v višini sadnih sokov.

Ker sva imela potrebo po pijači in potrebovala sva tudi energijo za vzpon na Donačko goro, sva poiskala trgovino z živili,kjer sva se oskrbela s temi potrebščinami. Bila je nekaj sto metrov iz puti, a "sila kola lomi" kot pravi pregovor. Ko sva se odžejala in najedla, sva odšla proti hotelu Rogaška Slatina.

Znano je, da se običajno veliko energije izgublja, ko iščemo oznake po naseljenih krajih. Bolj so modeni, težje je videti, kakšno oznako. Samo vodnik po Evropski pešpoti E7 nama je naklonil, da sva našla naslednjo orientacijsko točko, ki je bil podhod pod hotelsko stavbo.

Nato sva hodila proti vasi Spodnje Sečovo. Za to vasjo sva ozrla osamljeno goro stožčaste oblike, bolj v stilu kitajskih in nepaljskih gora, seveda veliko nižja z imenom Donačka gora. Sedaj je bila že veliko bližje kot takrat, ko sva krenila od cerkve Sv. Ema.
.
Ko sva prišla na glavno cesto za Rogatec sva zavila čez njo, se ustavila na njivi, kjer so delali domačini. Ko sva jih vprašala,kje je Rogatec, so nama pokazali povsem v drugo smer kot sva gledala Donačko goro. Kar ni nama bilo jasno, da mora v drugo smer kot je gora. Tone je imel idejo, da bi zapustil E7 in se napotil v smeri Donačka gora. To misel mu je odvrnil domačin nekaj metrov naprej, ki mu je rekel, da se najenostavneje pride na Donačko goro iz Rogatca. Tone mu je le verjel, zato sva se odpravila nazaj proti glavni cesti za Rogatec. Sprva po gozdu, nato pa sva se spustila do ceste, ki naju je pripeljala do Muzeja na prostem Rogatec. Na tem mestu sva zopet ogledala okrogle rdeče rumene oznake, ki so usmerjale proti Donački gori. Odločila sva se, da ne greva v Rogatec, ker je bila ura že okoli 4 popoldan ali več. Potrebno pa je bilo še priti do Rudijevega doma pod Donačko goro. Nisva vedela, ali ta pot omogoča hojo tudi ponoči. Kasneje sva ugotovila, da do Rudijevega doma pripelje asfaltna cesta, kar pomeni, da ta pot omogoča hojo s čelno svetilko.

Po markacijah sva se odpravila najprej do vasi Donačka gora. Med potjo sva poslikala tudi staro šolo v avstroogrskem slogu.

Pot se je rahlo vzpenjala do vasi Donačka gora. Sama gora se je videla vse boljše in boljše in bila je tudi vse bližje. Približno na sredini gore sva opazila tudi cerkev z imenom Sv. Donat. Na pobočju gore je bilo opaziti redke hiše. Spraševala sva se, kjer je Rudijev dom, a sva ugotovila, da na tem mestu ni dosegljiv očem, ker je za hribom.

Sledil je še vzpon do Rudijevega doma po asfaltni cesti, ki se je dokaj strmo vzpenjala proti domu in tudi potrebovala sva več kot eno uro, da sva dospela najprej do točke, kjer sva zagledala osvetljeno hišo. Najprej sva samo slutila, da je to Rudijev dom, kar se je izkazalo za točno predidevanje, ko sva zagledala ta dom, s parkiranimi avtomobili pred vhodom.

V domu sva dobila sobo, hrano, pijača, vse kar sva potrebovala. Mlado osebje koče je bilo prijazno,kar je olajšalo najino bivanje v koči.

Pohod po E7 Petrovo brdo - Blegoš

Z veseljem naju je sprejel oskrbnik planinske koče na Petrovem brdu Rudi Zgaga. Videlo se je, da je športnik po duši, zato ni bilo presenetljivo, da se je zanimal za evropsko pešpot E7. Povedal sem mu tudi za spletno stran o evropskih pešpoteh: http://eupoti.com/, da si bo lahko posodobil svoje vedenje o tem fenomenu. Udobno sva prespala noč v planinskem domu, ki razpolaga z dvema lepima sobama. V predsobi je miza, s televizorjem. Tistega dne je bil odprt tudi planinski dom, kjer sva si zaradi pozne ure nabavila sokove in prigrizke. Okoli 8 ure zjutraj sva se odpravila proti vrhu Porezna.

Na vrh Porezna je vodila strma cik cak planinska pot. Pot človeku ves čas "ne pusti" dihati, dokler se ne spočijemo v planinskem domu Borisa Žvana.

V koči je bilo veliko planincev, kar je pričalo, da gre za priljubljeno planinsko točko. Ko sva napolnila svoje želodce in nekoliko odpočila sva nadaljevala pot proti vrhu Porezna, ki je samo streljaj od koče. Na vrh sva šla v družbi Mihovega znanca iz pohoda. Vrh je bil zavit v meglo in vetr je "pluskal" v nas. Imel je učinek hlajenja. Ne vem, kaj je boljše: ta veter ali sonce in vročina. Ob slednjem je iz Porezna zelo lep razgled na bližnjo in daljno okolico, kar sem izvedel iz pripovedovanja takrat pristotnih.

Ko sva se spustila do velike črede konj na prelazu, ni bilo več veliko megle, veter je pihal naprej.

Iz Porezna sva se po makedamski cesti spustila v Davčo, vendar je potrebno hoditi več ur.

Ko sva prišla do križišča, kjer se ceste razcepijo proti ostalim hišam razpotegnene Davče, smučišču Črni vrh, sva za krajši čas posedela na klopci. Tu sva srečala domačina, ki je lastnik apartmajev. Če bi kakšen pohodnik po E7 potreboval prenočišče, morda celo hrano, naj se oglasi na naslednjem naslovu: Apartma Na Raspet, Žumer, Davča 118, 4228 Železniki, Slovenija, tel. 04 51 96 106, GSM 041 618 308 in e-mail: patricija.zumer@siol.net. Lastnika sta bila zelo prijazna in povedala, da so zelo blizu smučišča Črni vrh nad Cerknim. Cena apartmaja je 25 EUR. Midva tokrat nisva prenočevala pri njih, ker sva imela v načrtu, da še tega dne prideva v Hotavlje na avtobus in nato proti domu.

Midva sva se od tu odpravila proti Črnemu vrhu, ki je največje slovensko smučišče po besedah Miha. Najprej sva hodila po asfaltni cesti

Kjer je parkirišče za smučišče Črni vrh, se prične pot vzpenjati po gozdu proti smučišču. Ni potrebno dolgo hoditi, da pridemo na spodnji del smučišča.

Približno eno uro hodimo po tem smučišču, da pridemo na vrh in zavijemo levo proti Blegošu. To se zgodi, ko zagledamo planinsko kočo na vrhu.

Na vrhu bi se človek okopal v akumulacijskem jezeru, ki je namenjen zasneževanju smučišča pozimi. A tega dne ni bila velika želja po takšnem dejanju zaradi vetrovnega in oblačnega vremena. Če bi bilo vroče, bi bile želje povsem drugačne. Pa tudi lastniki jezera niso predvideli kaj takega, saj so ga čvrsto ogradili.

Sledila je približno 2 urna hoja po značilnem škofjeloškem pogorju, kar pomeni, da ni bilo več strmih pobočij, grap v takšnem obsegu kot v Baški grapi. Ta svet so zamenjali gozdovi, vmes tudi nekaj bolj strmih pobočij kot je Blegoš, a narava ni preveč pretiravala.

Nekoliko bolj gorski svet se je pričel pri koči na Blegošu, kjer sva hotela po načrtih prespati. Glede na to, da je bila ura šele malo čez 4 popoldne in je bil drugi dan napovedano vreme z nevihtami, sva se odpravila najprej do vrha Blegoša.

Pot se je od koče do vrha Blegoša strmo dvigovala. Najprej sva prišla do črede krav, nato pa dosegla vrh Blegoša, kjer so značilne rupnikove utrdbe, s katerimi naj bi branili nekdanje jugoslovanske meje.

Priti na planinski vrh je sladko in tako je bilo tudi tokrat. Iz vrha sva se odpravila proti Hotavljam. Pot E7 sva zapustila nekoliko nižje. To pa zato, ker sem to pot že prehodil pred dvema letoma do Škofje Loke in seveda tudi naprej. V času, ko pišem blog imam še za prehoditi pot od Podčetrtka do Hodoša.