Pohod Planinski dom pri Gospodični - Kostanjevica na Krki

Od Planinskega doma pri Gospodični je sprva vodila pot po gozdni poti do širše makedamske ceste, ki je vodila po grebenu nad Dolenjsko pokrajino in pod Trdinovim vrhom. Na teh mestih so bile table, ki so označevale mejo z Hrvaško.

Potrebno je bilo hoditi dobre dve uri, da je pot zavila v gozd in se pričela spuščati proti Pletarjem. Na začetku je bila tipična planinska pot, ki se dokaj strmo spušča.

Po kakšnih 3/4 ure hoje po strminah je nenadoma zavila na slabo vrezano pot po zelo dolgih strminah Kobile. Podrta drevesa čez gozdno stezo so dokazovala, da na teh področjih ni odvažanja dreves. Pot se je na nekaterih mestih tako strmo spustila navzdol, da je bilo potrebno zelo paziti pri hoji, da nisva zdrsnila iz poti in po strmini navzdol. Dobro uro je pretila nevarnost padca po strmini navzdol in "plezanje" čez podrta debla.

Končno se je pot nekoliko zravnala in pri srcu se mi je oddahnilo od nevarnosti. Pričela sva hoditi mimo sotesk z žuburečimi potoki. Bilo jih je kar nekaj in vsi so si bili zelo podobni. Pred in za strugo so bila manjša močvirja, ki se jih je bilo potrebno spretno izogniti.

Ko sva prišla do lovske koče Lovskega društva Šentjernej, sva se lahko nekoliko odpočila na njihovi klopcah. Nekoliko umazane roke, s katerimi sva si pomagala v strmini, je bilo možno ominiti z vodo, ki je tekla iz pipe za lovsko kočo.

Pot sva nadaljevala po dokaj udobni planinski poti, ki se je spuščala proti vasi Javorovica. Med hojo po tej poti sva lahko opazovala strmine Kobile, ki nama je vlila toliko strahu v kosti. Do sedaj na svojih pohodih po evropskih pešpoteh še nisem hodil po tako nevarnih terenih.

Iz gozdne oz. makedamske poti sva prišla na travnike, ki so vodili do vasi.

Ko sva šla mimo partizanskega spominika, me je Miha opozoril, da je tu za 1. maja vsako leto srečanje. To so pričale tudi rdeče rumene palice za označevanje cest pozimi. Zapičene so bile po travnikih. Sprva nisva vedela, čemu so namenjene. Odgovor na to vprašanje sva našla na turistični kmetiji Pri Mariji, Javorovica 12, 8310 Šentjernej, tel.: 07/30 81 858, mobi: 051/257 240. Upraviteljica turistične kmetija Marija Golob nama je povedala, da palice označujejo parkrišča za bližnjo proslavo ob prej omenjenem spomeniku. Na tej turistični kmetiji je tudi možno prenočiti in dobiti hrano ter pijačo. Tudi midva sva si privoščila tu kozarec soka in doma pripravljen štrudel.

Po slabi uri počitka sva nadaljevala pot proti Pleterju. Gospa Marija naju je opozorila, da so ob poti napisi, ki opozarjajo na tišino, kajti približevala sva se samostanu Pletarje. Njeno mnenje je bilo, da tudi če zavriskava, ne bo nič narobe. Po udobni gozdni poti sva se spustila do samostana Pletarje. Najprej sva zagledala visok in debel zid samostana, ki se razprostira na veliki površini.

To sva opazila kasneje, ko sva ga obhodilo po vsej verjetnosti vsaj polovico njegove dolžine. Za informacijo naj povem, da sva hodila ob zidu vsaj 30 minut, da sva nadaljevala pot po novo asfaltirani cesti, ki se je strmo vzdignila v hrib proti vasi Mali ban, posejan z vinsko trto in številnimi hišami.


Hodila sva dobro uro po novo asfaltirani cesti proti Malemu Banu pod vročim popoldanskim soncem tistega dne.

Ko sva prišla do te vasi, se je pot nekoliko zravnala, nato zopet dvignila proti vasi Ržišče.

Sledila je vas Velike Vodenice, kjer sva že spraševala domačine, koliko kilometrov je še do Kostanjevice. Navedli so še kakšnih 8 km. To naju je nekoliko ohrabrilo, kajti zavedala sva se, da bo kmalu konec današnje naporne poti.

Kmalu sva dospela do širše vzpenjajoče asfaltne ceste, ki je vodila iz Kostanjevice proti Vodenicam. Tu sva lahko prvič videla obrobje Kostanjevice z mogočno cerkvijo.

Podala sva se navzdol po njej in čez nekaj časa sva dospela v Kostanjevico na Krki. Pričakoval sem kmalu gostišču Žolnir. Bil sem kar nekoliko presenečen, ker sva prehodila celotno Kostanjevico mimo mogočnih nasadov jabolk, središče Kostanjevice, kjer sva čez leseni most prečila tudi en krak reke Krke, čez nekaj časa tudi drugi krak Krke, da sva nato prespela do gostišča Žolnir, kjer sva večerjala in prespala iz petka na soboto.