Pohod Kostanjevica na Krki - Podsreda

V zgodnjih jutranjih urah sva se z Mihom odpravila iz gostišča Žulnir v Kostanjevici na Krki proti Krakovskemu gozdu. Tega dne sva nameravala priti do gradu Podsreda, kjer se nadaljuje slovenska E7 pot proti Bistrici ob Sotli. Glede na to, da sva potrebovala prenočišče, sva se nameravala spustiti proti Podsredi, točneje do turisitčne kmetije pri Martinu, kjer naj bi prenočila. Gostilna Žulnir stoji ob poti E7, zato sva samo zavila za gostilno levo proti Krakovskemu gozdu.

Zunaj je nekoliko rosilo, kar nama je odgovarjalo, saj je lahko v Krakovskemu gozdu veliko komarjev, ki obletavajo popotnika. Na srečo tega nisva doživela zaradi hladnega vremena. Začetek poti je bil po široki makedamski cesti ob robu Krakovskega gozda.

Po kakšnem kilometru hoje sva prišla do gozda, kjer je bilo potrebno iti najprej desno za 90 stopinj po travniku. Od tu naprej pa je bilo potrebno imeti "oči na pecljih", kajti najprej je bilo potrebno opaziti o znako E7, ki je označevala vhod v Krakovski gozd. Poudariti je potrebno, da je bila pot od tu najprej kakšne 3 km zelo zaraščena in popotnika so vodile samo oznake E7, ki so tukaj zaradi slabe poti vseskozi prisotne. Hodila sva zopet čez podrta drevesa, nekaj podobnega kot po pobočjih Kobile, s to razliko, da tokrat nisva bila v strmini in nama ni pretila nobena nevarnost.

Po 3 km te naporne hoje sva dospela zopet na širši makedam in čistino.

Na desni strani v smeri najine hoje sva ogledala potok Senušo, ob kateri sva hodila okoli 10 km. Gre za bolj stoječ potok, ki pa bil kar napolnen z vodo. Pot je bila zelo različna: makedamska, gozdna, ponekod tudi zaraščena. Okoli naju pa značilen hrastov gozd, s košatimi drevesi.


Ko sva prehodila Krakovski gozd sva prišla na rob travnikov, malo najprej je bila Gržeča vas. Kasneje sva ugotovila, da sva v bližini avtoceste Ljubljana - Zagreb. Pred to vasjo sva lahko opazovala čapljo, ki je resnično velika ptica, kar je posebno dobro vidno, ko vzleti. V tej vasi sva lahko opazovala tudi konje na paši. Posebno se mi je vtisnil v spomin konj, ki se je pripeljal v prikolici avtomobila in njegovo rezgetanje, ko je opazil ostale konje na pašniku. Tudi konji na pašniku so se na njegovo rezgetanje odzvali s podobnimi glasovi. Očitno so komunicirali med seboj. Ta moja ugotovitev se je potrdila, ko je avtomobil s prikolico, na kateri je bil prej omenjeni konj, zavil na kmetijo, iz katere so bili očitno tudi ostali konji.


Iz te vasi sva se odpravila v vas Mali Podlog.

Ko sva zapustila to vas, sva malo naprej ogledala avtocesto Ljubljana - Zagreb, katero sva prečila preko nadvoza.

Na drugi strani nadvoza je bila Velika vas, kjer sva pri neki hiši lahko zopet opazovala race, ki so se pasle na velikem vrtu kmečke hiše.


Tu sva hodila po asfaltu, dokler nisva iz te ceste zavila v breg proti Venišam.

Kar nekaj časa sva se vzpenjala, dokler nisva prišla do obsežnih vinogradov, kjer nama je prijazen domačin ponudil pijačo. Od tu sva lahko opazovala v daljavi pogorje Trdinovega vrha. Predvsem naju je zanimalo, koliko je še do Krškega. Dobila sva odgovor, da še nekaj kilometrov.
Pot naju je nato vodila po vrhu brega proti Leskovcu pri Krškem. Pod nama sva lahko opazovala ravnino okoli Krškega. Prav zanimiv pogled!

Ko sva prišla do gozdne poti, so naju oznake osmerile proti Leskovcu, ki je predmestje Krškega. To naselje ima že povsem videz mesta.

Kmalu sva prišla do zelo prometne ceste, ki vodi iz Krškega, verjetno proti Hrvaški. Ob gostem in hrupnem prometu ob tej cesti, sva se po pločniku prebijala proti Krškemu. Presenetila me je velikost tega mesta. Očitno gre za eno večje slovensko mesto.

Ko sva šla čez savski most v bližnini papirnice Krško, sva zapustila Dolenjsko in vstopila na Štajersko.

V Krškem sva se ostavila v Mercatorjevi trgovini, kjer sva si kupila hrano, pijačo in ostale potrebščine npr. obliže, kajti bil sem že resnično ožuljen. To sva odnesla proti bližnjim klopcam v bližini osnovne šole, kjer sva pojedla in popila kupljeno. Po kakšni uri odmora sva se odpravila naprej po asfaltni cesti proti gradu Podsreda. A od tu je bilo do gradu še zelo daleč. Za boljšo predstavo naj povem, da sva Krško zapustila okoli 12 ure. Do gradu Podsreda pa sva prišla v poznih popoldanskih urah, okoli 19 ure. Pot naju je najprej vodila po asfaltni cesti v dokaj strm hrib. Ob poti so bile lepe hiše. A ta hrib se ni končal tako hitro. Pot se je več ur vila po teh pobočjih, zavijala levo ali desno. Opazovala sva lahko bližnjo in daljno okolico, ki je bila zelo gričevnata, z značilnimi vinogradi, cerkvami na določenih vrhovih. Zelo zanimiva panorama.

Zelo visoko v bregu je bila vas Zdole. Vas z belimi hišami in značilno cerkvijo.

A tu se ni končal vzpon, potrebno se je bilo dvigniti do vasi Šapole. Ob cesti so bile posebne hišice na avtobusnih postajah. Zaradi utrujenosti sva se za nekaj minut vsedla na eno izmed njih.

Vas Šapole so bile resnično na vrhu opisanega hriba.

Od tu sva se spustila strmo navzdol proti vasi Pečice. Tu sva očitno skrenila iz markirane poti E7. Ko nama je zmanjkalo poti, sva se kar po strmih travnikih spustila proti avtobusni postaji v bližini pečic, ker sva domnevala, da je to postaja, ki je bila opisana tudi v vodiču E7. Imela sva kar prav. Ko sva prišla do prvih hiš Pečic, sva vprašala domačina, ali je še daleč do gradu Podsreda. Pokazal je na hrib nad Pečicami, ki je bil resnično visok in povedal, da morava najprej čez njega, če hočeva priti do gradu.

Kar nisva mogla verjeti njegovim besedam, da se bo potrebno povzpeti na ta vrh. Potrebovala sva kakšno uro, da sva dosegla ta vrh. Še prej sva šla mimo šole v Pečicah, kjer je možno tudi prespati. A odkrito povedano, treba je spati v zapuščeni šoli, ki je bolj v razpadojočem stanju. Poleg tega je potrebno imeti tudi hrano s seboj. Glede na to, da je v tem delu potrebno hoditi veliko navkreber, pa dodatna hrana v nahrbtniku otežuje hojo. Tukaj sva se srečala tudi s predsednikom planinskega društva Brežice in starejšo gospo, ki ima ključe od prej omenjene šole. Šlo je za zelo zgovorno gospo, ki nama je v nekaj minutah povedala veliko stvari, npr. da so hodili iz Pečic vsako nedeljo k maši v Podsredo. Poskusila pa sva lahko tudi njeno vino, ki ga ji dostavlja sin, ki živi v bližini Gornje Radgone.

Ko sva zapustila ta kraj, sva kmalu dospela do osamljenih kmetij na vrhu hriba. Potrebno je bilo iti samo še po gozdni poti mimo še ene osamljene kmetije, kjer se je že odprl pogled proti Krškem. Pred to hišo sva opazila gospo, ki je delala na polju, kravo, ki se je pasla na travniku in ovčjaka, ki je lajal na kravo. Gospa je razložila, da je želel usmeriti kravo na želeno mesto. Ta pes se mi je zdel resničo pameten, da je sposoben "pasti" kravo. A glede na to, kar sem opazil, ga krava ni kaj dosti ubogala. Z svojimi rogovi, ga je hotela odgnati, kar je tudi delovalo. Kajti pes se je povsem omaknil.

Ko sva prečila to kmetijo, sva končno prišla na vrh že tolikokrat opisanega hriba, katerega ime sem pozabil, kljub temu, da sem ga izvedel od domačina. Makedamska pot se je pričela spuščati proti gradu Podsreda, ki sva ga po nekaj sto metrih opazila pod nama. Očitno sva prišla na cesto, po kateri lahko pridemo iz Podsrede do tega gradu. Kmalu sva dospela do gradu z mogočnim obzidjem in mogočno zgradbo z značilnimi barvnimi polkni. Grajska vrata so bila odprta, da sva lahko vstopila. Za gradom sva lahko pogledala navzdol proti trgu Podsreda. Na tem gradu je sedež Kozjanskega parka.

Ko sva se na zunaj hitro ogledala grad, sva odšla po strmi planinski poti proti Podsredi.

Po pol ure hoje sva dospela do Podsrede, kjer sva morala iti samo v središče naselja, kjer je poleg neke druge gostilne, turistična kmetija Pri Martinu. Sprejela naju je gospa srednjih let, ki naju je spustila v hišo in najprej odpeljala do sobe, kjer sva prenočevala. Šlo je za sorazmerno lepo sobo, iz katere sva lahko ponoči opazovala tudi prvomajski kres, ki so ga domačini zakurili na bregu nad vasjo. Povedati je potrebno, da je Pri Martinu mogoče tudi dobiti toplo večerju po predhodnem naročilu. Pri večerji sva izvedela, da se na tej turistični kmetiji ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane: jabolčni, hruškov, grozdni ipd. sokovi, zdravilna zelišča, propolis itd. Vse te izdelke je možno kupiti ob vikendih na ljubljanski tržnici. Gospodar je tudi razložil, da je bila Podsreda do izgradnje južne železnice zelo pomembno tranzitno naselje več stoletij za trgovce, ki so potovali iz juga proti zahodu, severu ipd. Te karavane so potrebovale oskrbo za konje, ljudi. Zato je bilo tukaj tudi do 3.000 ljudi, ki so se ukvarjali z gostinstvom, kovaštvom, varnostjo ipd. Grad Podsreda pa je bil najprej vojaška postojanka, kasneje pa upravno središče za ta območja. Bil je tudi eden redkih gradov, ki ni bil osvojen v času kmečkih puntov in turških vpadov.

Pohod Planinski dom pri Gospodični - Kostanjevica na Krki

Od Planinskega doma pri Gospodični je sprva vodila pot po gozdni poti do širše makedamske ceste, ki je vodila po grebenu nad Dolenjsko pokrajino in pod Trdinovim vrhom. Na teh mestih so bile table, ki so označevale mejo z Hrvaško.

Potrebno je bilo hoditi dobre dve uri, da je pot zavila v gozd in se pričela spuščati proti Pletarjem. Na začetku je bila tipična planinska pot, ki se dokaj strmo spušča.

Po kakšnih 3/4 ure hoje po strminah je nenadoma zavila na slabo vrezano pot po zelo dolgih strminah Kobile. Podrta drevesa čez gozdno stezo so dokazovala, da na teh področjih ni odvažanja dreves. Pot se je na nekaterih mestih tako strmo spustila navzdol, da je bilo potrebno zelo paziti pri hoji, da nisva zdrsnila iz poti in po strmini navzdol. Dobro uro je pretila nevarnost padca po strmini navzdol in "plezanje" čez podrta debla.

Končno se je pot nekoliko zravnala in pri srcu se mi je oddahnilo od nevarnosti. Pričela sva hoditi mimo sotesk z žuburečimi potoki. Bilo jih je kar nekaj in vsi so si bili zelo podobni. Pred in za strugo so bila manjša močvirja, ki se jih je bilo potrebno spretno izogniti.

Ko sva prišla do lovske koče Lovskega društva Šentjernej, sva se lahko nekoliko odpočila na njihovi klopcah. Nekoliko umazane roke, s katerimi sva si pomagala v strmini, je bilo možno ominiti z vodo, ki je tekla iz pipe za lovsko kočo.

Pot sva nadaljevala po dokaj udobni planinski poti, ki se je spuščala proti vasi Javorovica. Med hojo po tej poti sva lahko opazovala strmine Kobile, ki nama je vlila toliko strahu v kosti. Do sedaj na svojih pohodih po evropskih pešpoteh še nisem hodil po tako nevarnih terenih.

Iz gozdne oz. makedamske poti sva prišla na travnike, ki so vodili do vasi.

Ko sva šla mimo partizanskega spominika, me je Miha opozoril, da je tu za 1. maja vsako leto srečanje. To so pričale tudi rdeče rumene palice za označevanje cest pozimi. Zapičene so bile po travnikih. Sprva nisva vedela, čemu so namenjene. Odgovor na to vprašanje sva našla na turistični kmetiji Pri Mariji, Javorovica 12, 8310 Šentjernej, tel.: 07/30 81 858, mobi: 051/257 240. Upraviteljica turistične kmetija Marija Golob nama je povedala, da palice označujejo parkrišča za bližnjo proslavo ob prej omenjenem spomeniku. Na tej turistični kmetiji je tudi možno prenočiti in dobiti hrano ter pijačo. Tudi midva sva si privoščila tu kozarec soka in doma pripravljen štrudel.

Po slabi uri počitka sva nadaljevala pot proti Pleterju. Gospa Marija naju je opozorila, da so ob poti napisi, ki opozarjajo na tišino, kajti približevala sva se samostanu Pletarje. Njeno mnenje je bilo, da tudi če zavriskava, ne bo nič narobe. Po udobni gozdni poti sva se spustila do samostana Pletarje. Najprej sva zagledala visok in debel zid samostana, ki se razprostira na veliki površini.

To sva opazila kasneje, ko sva ga obhodilo po vsej verjetnosti vsaj polovico njegove dolžine. Za informacijo naj povem, da sva hodila ob zidu vsaj 30 minut, da sva nadaljevala pot po novo asfaltirani cesti, ki se je strmo vzdignila v hrib proti vasi Mali ban, posejan z vinsko trto in številnimi hišami.


Hodila sva dobro uro po novo asfaltirani cesti proti Malemu Banu pod vročim popoldanskim soncem tistega dne.

Ko sva prišla do te vasi, se je pot nekoliko zravnala, nato zopet dvignila proti vasi Ržišče.

Sledila je vas Velike Vodenice, kjer sva že spraševala domačine, koliko kilometrov je še do Kostanjevice. Navedli so še kakšnih 8 km. To naju je nekoliko ohrabrilo, kajti zavedala sva se, da bo kmalu konec današnje naporne poti.

Kmalu sva dospela do širše vzpenjajoče asfaltne ceste, ki je vodila iz Kostanjevice proti Vodenicam. Tu sva lahko prvič videla obrobje Kostanjevice z mogočno cerkvijo.

Podala sva se navzdol po njej in čez nekaj časa sva dospela v Kostanjevico na Krki. Pričakoval sem kmalu gostišču Žolnir. Bil sem kar nekoliko presenečen, ker sva prehodila celotno Kostanjevico mimo mogočnih nasadov jabolk, središče Kostanjevice, kjer sva čez leseni most prečila tudi en krak reke Krke, čez nekaj časa tudi drugi krak Krke, da sva nato prespela do gostišča Žolnir, kjer sva večerjala in prespala iz petka na soboto.

Pohod Dolenjske Toplice - Planinski dom pri Gospodični

Drugi dan sva začela pohod v Dolenjskih Toplicah izpred hiše Pri Tomljetu, kjer sva prespala noč. Zunaj se je ravno zdanilo, ko sva začela hoditi proti središču Dolenjskih Toplic, kjer sta staroselska hotela Kristal in Vital.


Od tod sva šla po poti, po kateri sva tudi prišla v Dolenjske Toplice, samo v nasprotni smeri. Zopet naju je pot vodila mimo majhne cerkve na vrhu hriba. Po slabih 2 kilometrih sva prišla na markirano pot E7, katero sva zapustila prejšnji dan z namenom, da prenočiva v že kar nekajkrat omenjenem mestu s turistično ponudbo. E7 je vodila najprej po široko makedamski cesti, na kateri sva srečala lastnika polarnega psa, katerega ime sem pozabil. Pes je le s težavo sledil svojemu lastniku na kolesu. Le-ta je navedal razlog za počasnost psa v njegovi visoki pasji starosti. Nista naju niti prehitela, ker sta se prej obrnila nazaj proti naselju. Nama pa ni preostalo drugega kot, da sva nadaljevala pot proti Gospodični.
Najprej sva dospela do osamljenih kmečkih hiš v Bušincu. Nato je sledila pot po gozdni pot do vasi v Verdun. Tu sva vprašala domačina, ali se vidi iz njihove vasi Gospodična. Pa se je samo nasmehnil in povedal, da še ne.

Pot je nato vodila navzgor v Dobindol, ki je klasična podeželska vas na hribu. Pot se je še kar vzpenjala navzgor proti Lazam. Vse bolj se je odpiral pogled na dolenjsko vinorodno pokrajino, s številnimi hribčki, pozidani s hišami, ki so v glavnem nekoliko narazen. Strnejnih
naselij je v teh krajih bolj malo.

Na vrhu Laz se je pot nekoliko zravnala in na travniku malo najprej so se pasle koze, od najmlajših do starejših.

Sledilo je malo brezpotja, da sva se povzpela do žage, ki je v tem trenutku v lasti Italijanov.

Prečila sva žago, da sva dospela do železniških tirov in nato čez njo do vasi Gornje Laze, kamor je vodila vzpenjajoča asfaltna pot.

V Gornjih Lazah ima pohodnik po evropskih pešpoti E dve možnosti: zavije lahko iz poti za 180 stopinj proti Smuku. Midva sva nadaljevala po poti naravnost proti Radohi. Pot naju je sprva vodila skozi gozd, dokler nisva dospela do gozdarske koče, ki je sedaj v privatni lasti. Usmeril naju je tudi proti vodnjaku s hladno pitno vodo.

Lastnik hiše se je ravno ukvarjal z vrtnimi opravili, ko sva šla tam mimo. Na kratko nama je razložil o nekdanji logistiki lesa na tem področju, ki se je izvajala s pomočjo tirov in vlakovne kompozicije z vagončki za les in loomotivo. Njegov svak je izdelal voziček naložen z lesom na krajših tirnicah.

Od tu je sledila pot strmo nakreber, doker nisva prišla začasno na bolj ravno pot, a je bila dokaj zaraščena.Mir planin je motila samo ropatajoča motorke, s katerimo so opraviljali gozdna opravila.

Zaraščena pot naju je pripeljala na širšo makedamsko pot, ki je šla najprej po ravnem, potem se je pa začela dvigovati, dokler ni prišla na gozdno pot, ki naju je odpeljala do prevala Vahta, ki loči Dolenjsko in Belo Krajino.

Iz Vahte sva se morala povzpeti do Planinskega doma pri gospodični. Pot se je iz asfaltne ceste preusmerila na široko gozdarsko makedamsko pot.Ta pot naju je pripeljala do Planinskega doma pri Gospodični.

Pot se je blago vzpenjala okoli 10 km. Prehojeno razdaljo so označevali milniki ob poti, po kateri je moč priti na Gospodično tudi z avtomobilom, ampak v tem primeru je razdalja 11 km.

Pohodnik na poti ne more ozreti planinskega doma pri Gospodični, ker je izza hribov, lahko pa gleda Trdinov vrh z visokim televzijskim stolpom. Pa tudi le-tega lahko ozre po kakšnih 6 km hoje po prej opisani poti.

Nekje na 7 km E7 zavije na planinsko pot in za nekaj časa zapusti makedam. Ta pot je že bolj vzbujala občutek hoje v planine, kajti Planinski dom pri Gospodični naj bi tja spadal,že glede na njegovo ime.

Planinska pot je vodila skozi gozdove in travnike, kjer je pohodnik deležen zanimivih panoramskih pogledov proti prestolnici Dolenjske Novemu Mestu in njegove okolice.

Preden se zopet pride na makedamsko pot proti Gospodični, pot postane nekoliko strmejša. A makedamska pot, na katero se povzpnemo, je zopet bolj položna in nas pripelje do Planinskega doma pri Gospodični. Gre za obiskano planinsko postojanko, ki nudi dobro hrano, pijačo in lepe sobe za prenočevanje. Cene niso pretirano visoke. Iz tega mesta je do Trdinovega vrha še 50 minut hoje, a po osamosvojitvi Slovenije E7 zaradi meje s Hrvaško ne vodi preko tega vrha. Enostavno gre mimo Planinskega doma pri Gospodični proti Pleterju.