Friday, August 17, 2007

Pohod po E7 Petrovo brdo - Blegoš

Z veseljem naju je sprejel oskrbnik planinske koče na Petrovem brdu Rudi Zgaga. Videlo se je, da je športnik po duši, zato ni bilo presenetljivo, da se je zanimal za evropsko pešpot E7. Povedal sem mu tudi za spletno stran o evropskih pešpoteh: http://eupoti.com/, da si bo lahko posodobil svoje vedenje o tem fenomenu. Udobno sva prespala noč v planinskem domu, ki razpolaga z dvema lepima sobama. V predsobi je miza, s televizorjem. Tistega dne je bil odprt tudi planinski dom, kjer sva si zaradi pozne ure nabavila sokove in prigrizke. Okoli 8 ure zjutraj sva se odpravila proti vrhu Porezna.

Na vrh Porezna je vodila strma cik cak planinska pot. Pot človeku ves čas "ne pusti" dihati, dokler se ne spočijemo v planinskem domu Borisa Žvana.

V koči je bilo veliko planincev, kar je pričalo, da gre za priljubljeno planinsko točko. Ko sva napolnila svoje želodce in nekoliko odpočila sva nadaljevala pot proti vrhu Porezna, ki je samo streljaj od koče. Na vrh sva šla v družbi Mihovega znanca iz pohoda. Vrh je bil zavit v meglo in vetr je "pluskal" v nas. Imel je učinek hlajenja. Ne vem, kaj je boljše: ta veter ali sonce in vročina. Ob slednjem je iz Porezna zelo lep razgled na bližnjo in daljno okolico, kar sem izvedel iz pripovedovanja takrat pristotnih.

Ko sva se spustila do velike črede konj na prelazu, ni bilo več veliko megle, veter je pihal naprej.

Iz Porezna sva se po makedamski cesti spustila v Davčo, vendar je potrebno hoditi več ur.

Ko sva prišla do križišča, kjer se ceste razcepijo proti ostalim hišam razpotegnene Davče, smučišču Črni vrh, sva za krajši čas posedela na klopci. Tu sva srečala domačina, ki je lastnik apartmajev. Če bi kakšen pohodnik po E7 potreboval prenočišče, morda celo hrano, naj se oglasi na naslednjem naslovu: Apartma Na Raspet, Žumer, Davča 118, 4228 Železniki, Slovenija, tel. 04 51 96 106, GSM 041 618 308 in e-mail: patricija.zumer@siol.net. Lastnika sta bila zelo prijazna in povedala, da so zelo blizu smučišča Črni vrh nad Cerknim. Cena apartmaja je 25 EUR. Midva tokrat nisva prenočevala pri njih, ker sva imela v načrtu, da še tega dne prideva v Hotavlje na avtobus in nato proti domu.

Midva sva se od tu odpravila proti Črnemu vrhu, ki je največje slovensko smučišče po besedah Miha. Najprej sva hodila po asfaltni cesti

Kjer je parkirišče za smučišče Črni vrh, se prične pot vzpenjati po gozdu proti smučišču. Ni potrebno dolgo hoditi, da pridemo na spodnji del smučišča.

Približno eno uro hodimo po tem smučišču, da pridemo na vrh in zavijemo levo proti Blegošu. To se zgodi, ko zagledamo planinsko kočo na vrhu.

Na vrhu bi se človek okopal v akumulacijskem jezeru, ki je namenjen zasneževanju smučišča pozimi. A tega dne ni bila velika želja po takšnem dejanju zaradi vetrovnega in oblačnega vremena. Če bi bilo vroče, bi bile želje povsem drugačne. Pa tudi lastniki jezera niso predvideli kaj takega, saj so ga čvrsto ogradili.

Sledila je približno 2 urna hoja po značilnem škofjeloškem pogorju, kar pomeni, da ni bilo več strmih pobočij, grap v takšnem obsegu kot v Baški grapi. Ta svet so zamenjali gozdovi, vmes tudi nekaj bolj strmih pobočij kot je Blegoš, a narava ni preveč pretiravala.

Nekoliko bolj gorski svet se je pričel pri koči na Blegošu, kjer sva hotela po načrtih prespati. Glede na to, da je bila ura šele malo čez 4 popoldne in je bil drugi dan napovedano vreme z nevihtami, sva se odpravila najprej do vrha Blegoša.

Pot se je od koče do vrha Blegoša strmo dvigovala. Najprej sva prišla do črede krav, nato pa dosegla vrh Blegoša, kjer so značilne rupnikove utrdbe, s katerimi naj bi branili nekdanje jugoslovanske meje.

Priti na planinski vrh je sladko in tako je bilo tudi tokrat. Iz vrha sva se odpravila proti Hotavljam. Pot E7 sva zapustila nekoliko nižje. To pa zato, ker sem to pot že prehodil pred dvema letoma do Škofje Loke in seveda tudi naprej. V času, ko pišem blog imam še za prehoditi pot od Podčetrtka do Hodoša.

Pohod Tolmin - Petrovo Brdo

V zgodnjih jutranjih urah sva krenila iz hotela Krn v Tolminu proti planini Razor. Najprej sva hodila skozi mesto Tolmin, ki je upravno središče Posočja. Zunaj naselja sva šla najprej mimo Loč, ki je vojaško pokopališče padlih v 1.svetovni vojni. Kot je bilo že predhodno omenjeno, so pokopani na tem pokopališču izpisani v cerkvi sv. Duha na Javorici.

Tu se je začela pot vzpenjati navkreber proti planini Razor. Od tega mesta naprej gre pot ves čas navzgor, nekje položneje, drugje strmeje, predvsem v zadnjem delu poti. V spodnjem delu poti je zanimiva soteska, čez katero vodi Hudičev most.

Nekoliko višje sva šla mimo Zadlaške (Dantejeve) jame. Na tabli triglavskega narodnega parka je naslednje besedilo: Zadlašla jama, imenovana po vasi Zadlaz, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane. Pripovedujejo, da je v začetku 14. stoletja partiarh Pagano della Torre v Tolminu gostil pesnika Danteja Alighlerija, ki naj bi takrat obiskal jamo in v njej našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Po pesniku je jama dobila tudi svoje drugo ime...V jami najdemo endemno vrsto hrošča - tolminskega brezolca, prezimuje pa tudi netopir - mali podkovnjak. Zadlaška jama sodi med zahtevne turistične jame, zato je za obisk potrebno spremstvo jamarskega vodnika in primerna pohodniška oprema.

V nadaljevanju poti sva hodila po planinski poti, ki je bila vrezana v stma pobočja.

Šla sva tudi skozi gorsko vas Zadlaz-Čadrg. V to vas se očitno pride z avtomobili glede na njihovo prisotnost, vendar iz neke druge, nama nepoznane smeri.

Kmalu iz vasi sva prišla na asfaltno cesto, ki je vodila na Tolminske ravne. Cesta je bila presenetljivo prometna, saj so naju zelo pogosto prehitevali avtomobili.

V bližini vasi se je odprl lep pogled na Julijske alpe.

Tudi na to mesto je možen prevoz z avtomobili, torej na višino okoli 900 m. To so dokazovali avtomobili, ki so bili parkirani in planinci, ki so se pripravljali za vzpon na gore nad planino Razor. Hodili naj bi na Vogel, veliko manj planincev na Krn, ki je zelo oddaljen od planine Razor.

Tukaj narava dovoljuje, da naredimo s fotoaparatom "spoj" vaškega naselja in gor v ozadju.

Planinska pot iz Tolminskih raven gre od tu naprej samo še strmo navzgor. Na tem delu sva premagovala najstrmejše dele pohoda. Po dobri uri hoje sva dospela na planino Razor, kjer se je zopet odprl pogled na mogočne Julijce.

Planinska koča Razor je prijetnega izgleda in urejena. Ponujajo sorazmerno veliko jedi: makarone oziroma špagete z golašem, žgance, štruklje, joto ipd. Možno je tudi prenočiti. V razgovoru z oskrbnikom nama je bilo jasno, da planinci ne hodijo po najini smeri. Kot običajno na evropskih pešpoteh bova na poti zopet osamljena.

Iz koče Razor sva se usmerila proti Stržišču, ki pa je od tu še zelo daleč. Na pamet rečeno okoli 20 km. Pogled na okolico je nudil informacijo, da bo potrebno hoditi čez strma pobočja. Verjetno naju bo "držala" na strmih pobočjih vrezana mulatjera.

Nekaj časa sva hodila bolj po gozdni poti, kjer sva srečevala planince. Prepričan sem bil, da prihajajo iz doline, vendar sva nekoliko nižje opazila parkirišče kot izhodišče omenjenih planincev. Kmalu sva tudi ogledala mulatjero, ki naju bo "ponesla" čez Baško grapo.

Po približno nekaj ur hoje so se končala strma pobočja in pokrajina je postajala bolj ravna. Človek pomisli, da je konec strmih pobočij, kjer se tudi ne upaš pogledati navzdol. Ko pa še zagledaš lično lovsko kočo sredi romantičnega gozda, si še bolj prepričan v "boljše čase". V toplem vremenu bi lahko pod podstrežkom te koče tudi prenočeval. Drugače pa tu ni bilo žive duše.

Tu sva z Mihom za kratek čas posedela, da sva si nabrala novih moči za prečkanje najbolj strmega pobočja na slovenskih evropskih pešpoteh. Pravo mesto za nastanek adrenalina v telesu. Mene je bilo precej strah tega dela, na kar so nakazovali tudi opisi v vodniku: strma pobočja, varen korak, jeklenice. Zadnje čase nisem veliko hodil po takem terenu. Malo pa sem imel tudi strahu iz predhodne poti po E7, natančneje iz Kobil pod Trdinovim vrhom, kjer niso bile tako visoka pobočja, a kljub temu dovolj strmo za zdrs. Vendar tam je bil problem, da je bila pot slabo vrezana v pobočje. Tu pa je bila pot dobro vrezana v goro. Le na enem mestu jo ni bilo, kar bom opisal v nadaljevanju.

Nekajkrat sem si celo upal pogledati navzdol in je izgledalo takole.

Že iz predhodnega pogleda na goro, je bilo jasno, da bodo opisane jeklenice iz vodiča takoj, ko bova šla skozi tunel. To so pričali tudi klini v njem. Tunel sredi gora, kjer srečaš planinca zelo redko, naredi lahko samo vojska za svoje namemene.

Izza mostu sva srečala gamsa, ki se je graciozno gibal po strmih skalnatih pobočjih. Vidiš ga in ga že ne vidiš. Fotografirati ga je praktično nemogoče, če hodiš po planinah kot midva. Vprašaš se, kako gams preživi plazove, ki jih mora biti tu ogromno. Odgovor sva našla pri domačinu v bližini Podbrda. Povedal nama je, da se gamsi pozimi omaknejo nižje v gozd, kjer ni nevarnost plazov. Kako naj preživi žival, ki nima pravega načina preživetja? Človek mora preživeti tudi mesto kmalu po tunelu, kjer "zmanjka" poti. Na razpolago je samo strmo mokro skalnato pobočje. Na obeh straneh teh skal sta jeklenici. Med njima pa klin za oprijem desne roke. Mokre skale nudijo redke police, na katere lahko stopiš s pol stopala ali samo s četrt stopala. Meni je bil razmak med jeklenico in klinom prevelik, da nisem čutil, da se trdno držim z rokami. Čvrstost oprijema nog je bila bolj nična. Z veliko težavo sem stopil na eno od polic in se "pognal" na drugo stran skal. Od adrenalina me je kar "razganjalo". Ne vem, kako bi to še enkrat izvedel.

Po taki izkušnji ti je hoja po planinskih poteh otroško lahka. Potrebno se je bilo vzpeti na prelaz, kjer sva kmalu zagledala avto. Če pa je prisoten avto, potem je pot super, sva si mislila in res je bilo tako. Nekoliko nižje sva srečala planince, ki so se spuščali iz Rodice. Spustila sva se po makedamski poti, kjer vozijo džipi proti Stržišču, vasi pod Črno prstjo. Najprej sva se spuščala po dokaj strmi poti, nato pa je zavila v desno in ni bila pretirano strma. Vendar se je pot zelo "vlekla" do Stržišča.

Črna prst v teh krajih predstavlja estetski užitek, rekreacijo v obliki hoje in gorskega teka ipd. Mnogo rekreativnih tekačev je že sodelovalo na gorskem teku Črna prst in maratonu štirih občin. Slednji ima kar trajne pločevinaste tablice za označevanje proge.

Iz Stržišča, kjer sva naredila krajši počitek, sva se odpravila v vas Kal, malo naprej od Stržišča.

V vasi je vodnjak z vodo, kjer lahko dobimo nove zaloge vode. Najprej hodimo navkreber po isti poti, ki vodi na Črno prst. Na sedlu gre slednja levo, E7 pa naravnost navzdol, kjer pridemo najprej do zapuščene hiše v gozdu.

Sledi pa ji kmetija, katere lastnik nakazuje svojo inovativnost s kovinskimi vrati, ki vodijo na njegovo posestvo. Narejene so z namenom, da jih ni potrebno zapirati, pa so kljub temu zaprte. To se je domislil lastnik oziroma je dobil idejo nekje drugje, ker ljudje niso zapirali vrat. Posledica pa so bile pobegle živali.

Ukvarjal se je z rejo jelenov, imenovanih lopatar. Te živali so razširjene v Dalmaciji, Madžarski, Veliki Britaniji itd.

Iz te kmetije so bili lepo vidne naslednje gore: Kobla, Soriška planina in najin naslednji planinski cilj na E7, Porezen.

Pot naju je vodila proti Bači pri Podbrdu, na višini 770 m.

Človek bi pričakoval, da se bo spustil proti Petrovemu Brdu iz tega kraja. A bilo je drugače. Najprej sva se vzpela nad vasjo v smeri gore Bača. Ko sva višje zagledala hiše, sva zavila proti njim. Sledil je dolg spust ob mladi Bači v dolino, kjer pridemo na staro makedamsko cesto za Petrovo Brdo. Pot je v redu, če niso prisotni določeni dejavniki kot v najinem primeru: utrujenost po številnih kilometrih hoje in noč. Ko sva prišla do prej omenjene ceste, sva morala še 3 km hoditi navkreber do vasi Petrovo brdo, kjer je tudi planinski dom, kjer sva prenočila. Hodila sva po poti, kjer je bilo temno kot v rogu. Z svetilkama sva osvetljevala samo manjši del poti okoli naju.

Pohod mejni prehod Robič - Tolmin

Na mejni prehod Robič, ki je 10 km oddaljen od Kobarida sva z Mihom prispela v zgodnjih jutranjih urah, ko še ni bilo sonca nad visokimi vrhovi nad Robičem.

Cesta iz mejnega prehoda Robič naju je vodila navzdol proti Kobaridu mimo vasi Robič, Sužid in Svino. V vasi Robič nama ni v prvem poiskusu uspelo zaviti v desno po makedamski poti v Sužid zaradi zelo obledele oznake ob robu ceste. Šele, ko sva prišla do pokopališča v Robiču, naju je gospod iz teh krajev usmeril na pravo cesto. Ob tem pa nama je povedal, da je gora s strmimi pobočji na desni strani Matajur. On kot lovec se lahko povzpne na njega, ostalim pa odsvetuje vzpon iz te strani. Naštel nama je tudi njegove trofeje: medveda, muflona itd.

Po prej navedeni cesti sva prišla na rob Matajurja, kjer je žuborela voda iz vodnjaka. Miha si je natočil vode iz njega.

Vasi Sužid in Svino sta si zelo podobni med sabo, obe imata cerkvi, veliko kmečkih hiš v mediteranskem stilu in nekoliko oddaljene višje gore. Gozdnate gore pa so v neposredni bližini.

Po dobrih 2 urah hoje sva se pričela približevati Kobaridu, ki ima še bolj značilno panoramo kot prej opisane vasi. Kobarid je turistično razvit kraj. V njem sva opazila številne tuje goste, dokaj bogato turistično ponudbo od prenočitvenih kapacitet, gostiln, trgovin, športnih storitev, kamp ipd.

Tudi midva sva se odpravila v hotel Hvala po najina nahrbtnika, da sva lahko nadaljevala pot. Naj omenim, da sva v tem hotela prenočila. V jutranjih urah sva se z najetim avtomobilom odpeljala do mejenega prehoda Robič, da sva lahko pričela z najinim pohodom.

Iz središča Kobarida sva se odpravila proti vasi Krn, ki leži visoko nad Kobaridom in preko katere se pride čez planine do Tolmina. V kobariški trgovini sva si kupila nekaj hrane in pijače, da bi zmogla naporno pot čez hribe.

Najprej sva se odpravila proti Napoleonovemu mostu, pod katerim teče v soteski turkizna Soča.

Tu sva za mostom zavila desno proti vasem Ladru, Smastu, Libušnjam, Vrsnu in na koncu Krnu.

Cesta je šla ves čas navzgor. Prej omenjene vasi so se vrstile ena za drugo. Najprej nama je pozornost vzbudila tabla grob slovenskega pesnika Simona Gregorčiča. A po pogovoru z domačinom sva ugotovila, da je nekoliko oddaljen od najine poti, zato ga nisva obiskala. .
Ustavila sva se v vasi Libušnjah, pri cerkvi z oker fasado, kjer je bil lep pogled na Kobarid in njegovo okolico. Sprva sva mislila, da je v tej cerkvi pokopan Simon Gregorčič, a sva po pogovoru z domačinko izvedela, da je pokopan v cerkvi Sv. Lovrenca nekoliko nižje, kjer je pokopališče tudi za Vrsno. Zanimivo iz njenega pripovedovanja je bilo, da so vse domačine v času 1.svetovne vojne in Soške fronte preselili v italijanski Napoli.

Prepašačila sva v vas Vrsno, kjer je smerokaz kazal k rojstni hiši Simona Gregorčiča. Upala sva, da ni predaleč iz poti, kar se nama je tudi uresničilo. Rojstna hiša goriškega slavčka je samo par korakov iz poti E7. Hiša pesnika je spremenjena v muzuj. Oskrbnica pa ima v hiši tudi manjši bife, tako da se je moč odžejati.

Oskrbnica nama je dovolila, da si ogledava muzej tudi od znotraj, ker je ravno pomivala tla muzejske hiše in je menila, da je že suha. Muzej prikazuje življenje in delo pesnika skozi njegovo življenje v 19. in začetku 20. stoletja.

Ko sva bila zopet na cesti, vročem soncu sva nadaljevala pot proti vasi Krn. Še prej sem se ozrl nazaj proti Vrsnu in zagledal lep panoramski pogled na to vas, kar sem zajel tudi z objektivom.

Po strmi cesti sva prišla do vasi Krn, ki je najvišje ležeča vas od prej omenjenih. Tu sva se zavedala, da je konec asfaltne ceste in da bo potrebno od sedaj naprej hoditi po gozdnih, planinskih poteh in mulatjerah. Mulatjere so ceste po planinah in gozdovih v teh krajih, ki so jih gradili Italijani in morda tudi Avstro-ogrska vojska, in so jih uporabljali v vojaške namene med 1. svetovno vojno in po njej.

Nad vasjo sva zagledala Srednji in Mali vrh, Maselnik ter Mali Stador.

Priti je bilo potrebno samo do začetkov pobočij pod Krnom, da sva lahko nadaljevala pot proti Tolminu. Avto na sliki je bil boljši pohodnik od naju po kolovozih kot so na sliki, pa tudi on je imel težave z vzpenjanjem kot midva, kljub temu, da sva hodila v nordijski tehniki hoje. Ravno tako na "Štirih kolesih" kot džip.

Prispela sva na najino prvo mulatjero, ki je udobna in varna pot za pohodnike.

Čakala sva Puščavnikovo jamo, ki je na tabli opisana: Nad potjo je kaverna, kjer je 18 let živel Gabršček Franc, imenovan Puščavnik (Majdičev). Rojen je bil 1876, l. 1952 ga je zasul snežni plaz, kjer je premenil.

Vstopila sva v gorski svet, kjer so "doma" planinske poseke, pašniki, pobočja poraščena z gozdovi, bele skale, krave na paši, planšarije. Prva planina, mimo katere sva šla, je bila Pretovč. .
V foto-objektiv sem ujel tudi sosednjo planino Medrjo.

Še nekoliko nižje je bila planina z zanimivim imenom Laška seč, kjer sva se natočila vode v vodnjaku. Voda je bolj kaplala kot tekla, vendar če ti uspe pravilno namestiti bidon ob vodnjaku stoji samodejno in v nekaj minutah je poln. Klopco ob koči sva uporabila za krajši počitek.

Iz teh področij je tudi najlepši pogled na gore Tolminski Kuk, Migovec in Grušnico, ki so bile v času najinega obiska v meglah.
.
Po strmih pobočjih, kjer je potrebno premagovanje ovir v obliki žičnatih ograj kot ovire. Vendar je narava tu poskrbela tudi za nagrado v obliki sladkih robid črne barve. Vredno se je poslatkati z njimi. Na koncu tega pobočja čaka še ena paša za oči: Spominska cerkev Sv. Duha na Javorci.

Cerkev Sv. Duha v Javorci so gradili avstrijski vojaki od marca do konca oktobra leta 1916 leta po načrtih avstrijskega arhitekta. Zamisel o spominski cerkvi je uresničena v hrastovih ploščah z vžganimi imeni avstro-ogrskih vojakov iz 3. gorske brigade, ki so padli do poletja 1916 na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Rdečem robu in Slemenu.

Pot naju je vodila večinoma po makedamski, deloma pa po asfaltni cesti do Tolmina okoli 10 km. Po takšnih potej je potrebno samo hoditi. Okoli poti so bila strma pobočja, ki so se spuščala v sotesko. Na vsake toliko časa naju je prehitel avtomobil. Šla sva mimo cevi z vodo, kjer je pisalo zdravilna voda. Težko se je odreči ob takem napisu, da jo ne bi natočil v bidon. Najprej te zanima, ali je moč čutiti, kakšen poseben okus te vode. Ugotoviš, da je okus običajen. A še vedno verjameš, da je zdravilna. Glede teh stvari težko verjameš, da bi se kdo šalil iz tako pomembnih sporočil. Več o zdravilnih vodah na tem področju si preberite na spletni povezavi: http://www.lto-sotocje.si/slovensko/zdravilne_vode-izviri.asp . Šla sva mimo še ene cerkve, ki pa nima toliko obiskovalcev kot prej omenjena, čeprav sta si v določenih elemetnih podobni.

Srce popotnika se razveseli, ko po 40 km zagleda cilj, v najinem primeru Tolmin. Mogoče so to najlepši trenutki popotnika in tudi vsakega planica, ko doseže svoj cilj. Hoja po pešpoteh v dolžinah okoli 30 km niso samo užitek, je veliko fizičnih bolečin med hojo, naveličanosti s hojo. A tudi veliko lepega npr. veličastno lepa narava, kar prav gotovo velja za te kraje, ki jih opisujem v blogu, doseganje cilja, uresničevanje načrtov, stik s kulturnim okoljem ob poti ipd.

A še prej sva šla skozi vas Zatolmin, ki je premestje Tolmina. V zraku sva opazila nekaj jadralnih padalcev, ki na najino presenečenje niso pristajali na travnikih v bližini Tolmina, ampak nekje zunaj naselja.
.
Po cesti sva prišla v center Tolmina, kjer sva vstopila v trgovino z živili tik pred njenim zaprtjem. S polnimi vrečkami sva se odpravila v hotel Krn, kjer sva si naročila večerjo in prespala v urejeni in udobni sobi.