Pohod po evropski pešpoti E7 od Podlehnika do Ormoža

Tega dne naju je čakal zelo dolg in naporen pohod iz Podlehnika, bolj natančno iz gostišča Pri Ribniku do Ormoža. Po pregledu vodiča E7 sva ugotovila, da je dolžina poti okoli 40 km in vzponom okoli 700 višinskih metrov. Temu primerno sva začela pohod ob 6 uri zjutraj. Zakaj sva se odločila za tako dolgo razdaljo? Tone je nujno moral ujeti vlak iz Ormoža za Ljubljano, ki odpelje iz železniške postoje Ormož ob 19:45 uri. Naslednji dan je že moral biti na delovnem mestu. Pri meni je bila situacija lažja, saj sem imel zimske počitnice, a kljub temu sem imel željo, da bi ujel ta vlak. Ko sva vstopila na plano, se je najprej postavilo vprašanje, kje nadaljevati pot. Oprla sva se na vodiča E7, ki naju je vodil do asfaltne ceste, ki je sprva zavila v nasprotno smer, kot sva videla naselje Podlehnik.

Ker sva sledila vodiču, v katerem piše: Najprej gremo mimo gostišča desno, ob obali ribnika do gozda in ob njegovem robu levo navzgor po kolovozu do ceste. Na njej zavijemo desno in gremo mimo obeh hiš v gozd, kjer oznaki kmalu pokažeta desno na kolovoz.Slepo sva verjela vodiču, da morava zaviti desno na kolovoz, kar nama ni bilo logično. Ker sva spregledala tudi oznako, sva odšla po cesti naprej in navzgor. Oznak Haloške planinske poti ni bilo več, katerim sva sledila. Kmalu nama je postalo jasno, da nisva na pravi poti. Nekoliko naju je zaskrbelo, ker sva vedela, da ne smeva zgubljati preveč časa. Vrnila sva se nazaj, dokler nisva zagledala oznak za nadaljevanje, a bile so na levi strani. Z zadovoljstvom sva se spustila po gozdni cesti do Podlehnika, kjer je Tone želel iti po žig v motel Podlehnik, za katerega pa sva že vnaprej vedela, da je zaprt. To sva izvedela od domačinov.

Z hitrim korakom sva nadaljevala proti naselju Podlehnik. Tone si je nabral že nekaj prednosti, ker se je zavedal, da ne sme zamuditi vlaka. Tudi jaz sem na napol tekel, pa kljub temu, sem lahko opazoval Toneta, ki se je ustavil pred trgovino, da jo odprejo ob 7:30. Ker sem sam kupil pijačo že na bencinskem servisu v Podlehniku, sem po vodniku zavil desno v haloške hribe.

Pot se je pričela vzpenjati navzgor skoz naselje Podlehnik. Vodič me je kmalu usmeril na gozdno pot, za katero lahko rečem, da je na tem mestu zelo slabo označena z okroglimi rdeče belimi oznakami Haloške planinske poti. Na tem delu so okrogle rdeče rumene oznake E7 zelo redke. Ko sem po nekaj minutah prišel na razcep poti nisem videl nikjer nobenega znaka za nadaljevanje. Zato sem šel najprej po eni poti in v dolžini 200 m nobene oznake, potem še po drugi poti zopet nobene oznake v dolžini 200 m. Sedaj sem se moral odločiti po kateri poti iti. Na mojo žalost sem se odločil za napačno. To sem opazil, ko je bila gozdna pot, ki je peljala tudi čez travnike in vinograde, postavljene v breg, vedno manj izrazita. Na koncu pa je izginila. Mir so zmotile samo srne, ki so v galopu planile mimo mene. Vrnil sem se na razcep in poskusil srečo še po drugi poti. Po 300 m vzpenjanja po tej poti, sem na moje veselje le zagledal na betonskem stebru vinograda rdeče belo oznako. Sedaj sem vedel, da sem zopet na pravi poti.

A porajalo se mi je novo vprašanje: Ali je Tone za mano ali pred mano? Kot sem omenil se je ostavil pri trgovini in od tistega trenutka sem hodil sam. Ni mi preostalo drugega, da sem ga poklical na njegov mobitel. Na srečo se je po nekaj poskusih klicanja oglasil in mi sporočil, da je že pred mano in da me čaka pred nekim vinotočem, ki jih v teh krajih ni manjkalo. Po četrt ure hoje sem zagledal Toneta, ki je čakal pred omenjenim vinotočem. Ko sem se mu približal, sem izrekel nekaj pikrih na označeno pot, da sem nekoliko potešil svojo jezo. Strumno sva nadaljevala pot navzgor po asfaltu mimo lepih hiš in vikendov. Posebno všeč mi je bil bernandinec, ki je svojo prisotnost razkazoval z laježem in vzpenjanjem na leseno ograjo vikenda.

Kar nekaj ur je bilo potrebno hoditi po grebenu haloških gričev, da sva se spustila v vas Dravce. Ker sem popil vso vodo, sem želel na turistični kmetiji Korpič obnoviti zaloge. Želel sem kupiti sadni sok, vendar mi je lastnik, ki je ravno takrat prišel mimo naju, povedal, da ima samo Fruc. Ponudil nama pa je tudi njegovo žlahtno kapljico, ki jo je pridelal. Tone se je odzval ponudbi, meni v tistem trenutku ni preveč prijalo niti vino niti Fruc, tako da nisem vzel ničesar od omenjenega. Prijazen gospodar nama je tudi razkazal manjši muzej z imenom Od zrna do kruha. V njem so prikazovali krajani te vasi, kakšne pripomočke so potrebovali, da so spekli kruh. Na stenah pa je bilo tudi nekaj opisov, povezanih s to dejavnostjo. Skratka zelo zanimiva turistična kmetija, ki nudi poleg gostinski storitev tudi športne aktivnosti in kulturo tega kraja.



Zopet sva bila na asfaltni poti in vzpenjajoč se v breg proti Gradišču. Od tu je bil lep pogled na Dravinju in v daljavi se je videl že tudi grad Borl, do katerega sva želala priti okoli 12 ure, kar bi pomenilo, da sva še vedno v igri, da ujameva želeni vlak.


Ko sva se vzpela na Gradišče, je bilo jasno, da bova proti Borlu hodila malo gor in dol ob zanimiven pogledu v dolino, kjer je bilo moč videti tudi mesto Ptuj in njegove okoliške vasi.

Več kot uro je bilo potrebno hoditi po tem terenu in vročem februarskem soncu, ko so bile temperature okoli 15 stopinj celzija. Ob poti je morda bila za mene še najbolj nenavadna boječa koza, ki se je pasla na bregu travnika. Opazil sem, da se živali ne počutijo najbolj, če jih fotografiraš. Tako je bilo tudi tokrat.

Ko sem prišel do smerokaza, ki je kazal v smeri moje hoje na Cirkulane. Medtem, ko je za grad Borl usmerjal navzdol, sem se pričel spuščati v dolino.

Pot me je pripeljala v dolino. Grad Borl na vzpetini me je poleg markacij usmerjal v nadaljevanju moje hoje. Potrebno je bilo iti na lokalno cesto in kmalu iz nje po travniški ozki poti do brvi čez potok. Ko sem šel čez brv potoka sem zagledal pred sabo dve hiški, proti katerim sem se usmeril po nasvetu vodnika in verjetno tudi markacij.Izpred hiše sta proti meni planila dva psa, ki sta agresivno lajala. Posebno manjši je kazal močno agresivnost, da je izrazito kazal svoje zobe. Mirno sem nadaljeval pot in stopil na širšo makedamsko cesto, ki je vodila proti cerkvi Sv. Ane na vzpetini.

Tu sva bila zopet s Tonetom v kontaktu preko mobilnih telefonov. Bil je nekaj 10 minut pred menoj in mi je spročil, da je na gradu Borl, vendar nima smisla glede na stisko časa hoditi do njega, ker ni nikogar. Domenila sva se, da se dobiva pri transformatorski postaji pod gradom Borl.

V bližini transformatorske postaje sem zopet naletel na znanilce pomladi zvončke. Toneta še ni bilo na vidiku, a sem ga pričakoval, a kljub temu sem se odpravil naprej proti glavni cesti za Ptuj in Varaždin. Kmalu sem zagledal tudi Toneta, ki me je s hitrim korakom dohitel. Odpravila sva se do gostišča Herman Kokol, kjer sem si kupil 2 litra gostega soka, ki mi je predstavljal tudi hrano, saj tistega dne še nisem zaužil še nobene hrane. Ko sem pretočil tekočino v bidona, sva se lahko s prijateljem odpravila najprej proti Ormožu. Zavedala sva se, da bo ta del poti odločil, ali bova ujela vlak ali ne.

Ko sva šla čez most Drave, si zanimanjem ogleda Dravo in še zadnjič grad Borl iz neposredne bližine, sva stopila v Prlekiju. Tega v tistem trenutku še nisem vedel, vendar je kasneje sledila ta informacija s strani domačinov.

Kmalu nato sva zavila za 90 stopinj v smeri najine hoje. Glede na podatke iz vodnika bi morala kmalu najti cesto, ki jo pa nikakor nisva videla. Glede na časovno stisko sva "odrvela" po asfaltu do prve vasi. Tone je bil že kar nekaj sto metrov pred mano. Osebno mi ni bilo všeč, da ne hodim po markirani poti evropske pešpoti E7 z okroglo rdečo rumeno oznako in Ormoški poti z okroglo rdečo belo oznako. Ko sem videl domačina, ki je na vrtu obrezoval drevje, kar je počelo ogromno ljudi ob poti, s to razliko, da so nekateri obrezovali tudi trto, sem se odpravil čez travnik do njega. Takoj se je videlo, da je prijazen človek. Vprašal sem ga, ali je v gozdu videl okrogle rdeče rumene oznake. Pritrdil mi je, skočil iz lojtre in mi rekel, da mi jih bo pokazal. V trenutku sem postal boljše volje in mu z veseljem sledil. Med hojo mi je pripovedoval, da je nekoč delal pri SCT. Naneslo je, da so gradili tudi v Kobaridu, iz koder tudi pride slovenska E7. Že takoj na obrobu gozda sem zagledal prvo markacijo E7, malo naprej še drugo. Zahvalil sem se prijaznemu gospodu za pomoč in odšla sva vsak svojo pot. On obrezovati drevje, jaz pa naprej po E7. Upal sem samo,da bo pot solidno označena, drugače se bom hitro izgubil v gozdu z listnatim drevjem in Dravo na moji desni strani. Šlo je za dokaj širok kolovoz, ki je potekal po ravnem terenu. Nekajkrat sem zgrešil pot po svoji krivdi, a vedno sem se vrnil do zadnje oznake in nadaljeval pot v pravi smeri.

Moj prvi geografski cilj je bila hidroelektrarna Formin, do katere sem prišel po dveh urah hoje. Šel sem mimo nekaterih zanimivih objektov kot je tovarna Perutnine Ptuj, lovska koča in lovska opazovalnica. Hodil pa nisem samo po gozdu, ampak tudi med njivami in po travnikih.



Preko travnikov in kolovoza sem prišel do HE Formin, ki je zanimiv gospodarski objekt, ki ga ne vidiš vsak dan.

Sedaj je bilo potrebno iti skozi prvo prleško vas Osluševci.

Pot je bila ves čas lepo označeni z oznakami E7, da ni bilo problemov z orientacijo. Skrbeti je bilo potrebno le za dovolj hiter korak. Na vrtovih so bili domačini,ki so mi povedali, da je šel tu mimo Tone že pred kakšno uro. Ena izmed domačink me je na to izrecno opozorila po prošnji Toneta za to sporočilo. Opazil sem še zanimiv šport, s katerim so se ukvarjali domačin v zgodnjem ponedeljkovem popoldanskem času.Šlo je za keglanje,pri čemer je bila krogla pritrjena na vrv. V daljavi sem zagledal malo naprej od Osluševcev večje naselje z velikimi stavbami. Predvideval sem, da gre za cerkev, grad. Domačina sem vprašal, katero naselje je to in na žalost to ni bil Ormož, kot sem si želel, ampak Velika Nedelja, ki je bo besedah domačinov oddaljena od Ormoža okoli 4 km. To sem kasneje spoznal tudi sam. Ko sem prečkal cesto, ki je peljala proti Veliki Nedelji, sem se odpravil proti vasi Podgovci, kjer se je že od daleč videlo, da se bo potrebno povzpeti na manjši hrib.

Monotonost ravnine je prekinil vzpon iz Podgorcev proti Veliki Nedelji. Zopet sem prišel do vinogradov, ko se je pot spustila proti vasi Sodinci, ki je zopet na ravnini. Iz te vasi se je potrebno vzpeti do naselja Senešce. Ko sem začenjal vzpon je bila ura blizu 6 popoldan. Ko sem pa šel skozi vas Senešce se je pa že počasi mračilo. V tem trenutku mi je bilo jasno, da peš tega dne ne bom prišel v Ormož. Obstajale so variante, da prespim v Veliki Nedelji, a po besedah domačinov tam ni prenočišč, da iz Velike Nedelje pokličem taksi in se odpeljem v Ormož ipd. Vse skozi sem pričakoval, da se bo pot le končno spustila v Veliko Nedeljo. Ko se je to zgodilo, sem prišel do hiše na robu vzpona. Zunaj sem zagledal mladega moškega z majhnim otrokom. Vprašal sem ga koliko je do Velike Nedelje, ali so tam prenočišča. Na moje presenečenje mi je odgovoril negativno glede prenočišč v Veliki Nedelji, ima jih pa njegova snaha,ki ima registrirano turistično kmetijo. Takoj sem predvidel, kje naj bi to bilo, saj sem šel pred nekaj minutami mimo, a meni se je to zdela bolj vaška gostilna, enostavno nisem bil pozoren, ko sem šel mimo, saj tu nisem načrtoval postanka. Ko sem nekoliko premislil, sem ugotovil, da bi bilo zelo dobro, da prespim na turistični kmetiji Sonja Ozmec, kajti drugi dan lahko naredim še pot do Ormoža, kar mi bo zelo oljašalo nadaljno pot do Hodoša v bližnji bodočnosti. Mladi moški mi je ponudil prevoz do gostišča, ker je opazil, da sem zelo že utrujen, kar je povsem normalno po 12 urni hoji brez pravega počitka. Na tem kmečkem turizmu sem zelo dobro večerjal in prav tako trdno spal v lepo urejeni sobi s tušem in WC. Pri večerji sem lahko opazoval tudi utrip vaške gostilne, kateri so gostje domačini. Naslednji dan sem se okoli 8 ure odpravil iz Senešce proti Ormožu.

Tega dne je bil moj korak veliko počasnejši, saj se mi ni nikamor mudilo glede na odhod mojega vlaka iz Ormoža ob 13 uri. Kako prijetno je po 2 dnevih hitenja, tempo nekoliko umiriti. Markacije so me uspešno vodile naprej proti cesti, a na moje začudenje nisem zavil v Veliko Nedeljo, ampak na cesto mimo obsežnih vinogradov, kjer je moški obrezoval trto. Na moje vprašanje mi je razložil, da v tem vinogradu gojijo 20 vrst trte in vse sorte so na določenih delih.

V nadaljevanju pohoda sem prišel v naselje Velika Nedelja, vendar center naselja sem opazoval iz daljave.

Vzpel sem se do vasi Hajdnl,ki je bila zadnja vas pred Ormožom. Tu mi je domačinka zopet povedala, da se od tu v lepem vremenu vidi Ptuj in Varaždin z okoliškimi griči. Tu sem vozil nekoliko "veleslalom" med hišami in vrtovi, da sem prišel do gozdne ceste, ki mi je odpeljala na obrobje Ormoža.

Ko sem prišel iz gozda, sem šel po makedamski cesti nekaj metrov in proti podvozu glede na markacije in navodila iz vodiča E7.

Ko sem pod podvozem zagledal potok, mi ni bilo takoj jasno, kako ćez njega, sam nisem videl nobenega mostička. Po nekaj sekundah gledanje, se je le prikazal pred menoj in zadovoljen sem stopil čezenj na bližnja ormoška polja.

Po travniški stezi sem se odpravil do prvih hiš na Cvetlični ulici. Pred hišo sem srečal starejšega moškega, ki je škropil sadje. Vprašal sem ga, kje je železniška postaja. Po odgovoru na to vprašanje, je nanesla beseda tudi na gospodarstvo tega kraja, saj sem od prej vedel, da je tu tovarna sladkorja Ormož. Na moje presenečenje mi je gospod povedal, da tovarna "stoji",kajti zaprl jo je lastnik iz Nizozemske, da bi s tem zmanjšal konkurenco. Povedal mi je tudi, da po teh gozdovih, iz katerih sem ravno kar prišel, nabira gobe.

Po tem zanimivem pogovoru sem se odpravil v center Ormoža in nekoliko kasneje proti železniški postaji Ormož, ki je kakšnih 800 m oddaljena od centra mesta.

Pohod po evropski pešpoti E7 od Rudijevega doma do Podlehnika

V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila naprej po slovenski E7 poti v osrčje Haloz. Krenila sva iz Rudijeva doma in vsaj meni je bilo kar prijetno pri srcu, da se ni bilo potrebno vzpeti na Donačko gora, kajti pot pelje mimo nje. Malo za kočo sva imela priložnost opazovati zvončke, ki so prekrili gozdna tla.

Malo naprej je bilo možno opaziti, kaj se zgodi z markacijami E7. Drevesa posekajo in kakšen izmed njih je tudi z markacijo E7. Morda pa bo kakšnemu popotniku manjkala ravno ta markacija za tekoče nadaljevanje poti.

Od tu naju je pot vodila v Završe, ki je tipična haloška vas. Griči, grape, vinska trta, nekoliko starejši avtomobili, ne preveč razkošne večinoma kmečke hiše.

Čakali so naju zopet griči, doline poraščene z listnatim drevjem ali pokriti s travniki. V listnatem gozdu sva morala hoditi čez številna debla, ki so jih verjetno pred kratkim posekali za kurjavo. V takem trenutku se človek zave, kaj pomeni pot brez ovir.

Čakala naju je še ena atrakcija v vasi Kupčinji vrh, ki leži pod večjih hribom Jelovice. Ta atrakcija je bilo škotsko govedo, ki je bilo presenetljivo plašno v primerjavi z našimi kravami. Takoj, ko so naju zagledali so se spustili v dir in nama izginili izpred oči. Ko sva se pogovarjala z gospodarico, nama je povedala, da imajo škotsko govedo že 3 leta. Redijo jih za meso. Njena prednost pa je, da se hranijo s travo, kar pomeni, da imajo kvalitetno meso.

Sedaj naju je čakal vzpon čez vrh Jelovice in že pogled na hrib je nakazoval, da bo potrebno zopet hoditi v strmejši hrib, kar je vedno naporno za telo.

Osebno sem se zelo odahnil, ko sem prisopihal na vrh Jelovice. Tonetu se ni zdelo smiselno slikati z gozdom poraščenega vrha, a jaz sem kljub temu posnel vrh. Na sliki opazimo tudi okroglo rdeče belo markacijo, ki označuje Haloško planinsko pot. Kmalu sva spoznala, da naju bodo te oznake vodile po tem delu evropske pešpoti. Okrogle rdeče rumene oznanke E7 so na tem delu poti zelo redke. Ravno toliko jih je, da nas na vsake toliko časa opozorijo na evropsko pešpot. Te oznake postanejo nekoliko bolj pogoste, ko se pričnemo spuščati iz Boflenka proti Ptujskim goram. Zelo izginejo zopet pri Podlehniku. Zopet pa se pojavijo v zglednem številu na poti, za katero je zadolženo planinsko društvo Maks Meško iz Ormoža.

Od tu se napotimo proti cerkvi na Boflenku. Ko pridemo na greben lahko prvič zagledamo Ptujsko goro v daljavi.

Malo pred Boflenkom sva srečala nekaj zanimivih ljudi. Nasproti sta prišle dve planinki iz Maribora, ki sta naju razveselili z novico, da je malo naprej že cerkev Sv. Bonflek. Poleg tega sta nama povedali, da velikokrat hodita tu proti Rudijevem domu v vseh letnih časih, tudi pozimi. Malo nižje sva srečala starejšega moškega, ki je grabil odpadlo listje iz poti, da si je ustvaril vozno pot proti vrhu. Povedal nama je, da živi v Žireh na Primorskem, drugače je pa iz teh krajev, kjer je podedoval premoženje. Zdelo se mu je tudi, da bi država finančno lahko bolj pomagala tem krajem. Ko sva se odpravila naprej po poti, sva resnično zagledala turistično kmetijo in v ozadju cerkev sv. Bonflek.
.
Pri tej cerkvi je tudi pokopališče in naneslo je, da sem si ga nekoliko ogledal. Na pokopališčih mi padejo v oči fotografije pokojnikov, leto rojstva in smrti, priimki, ki so v teh krajih ipd. Človeka gane, kako je človeško življenje minljivo in mu postane kar tesno pri srcu. A tega dne ni bilo prostora za melanhonijo, saj naju je čakala še dolga pot. Po izkušnjah naju je čakalo še veliko zanimivih krajev in ljudi. In res je bilo tako.

Po strmem hribu sva se spustila v dolino reke Dravinje. Še prej sva ugotavljala kam je kazal odlomljeni znak Ptujska gora 1h 15 min in Doklence 1h 50 min. Zgodilo se je, da je ta znak obstal Tonetu v rokah. Kljub temu sva ugotovila, kje se nadaljuje pot.

Nekoliko nižje se je odprl še lepši pogled na Ptujsko goro, ki resnično izstopa iz pokrajine s svojo ogromno cerkvijo, ki je posvečena Sv. Mariji in je romarsko središče kot cerkev Sv. Marije na Brezjah na Gorenjskem.
.
Po hribu sva se spustila v vas Naraplje, ki je v dolini. Pred vasjo sva lahko opazovala teloh v vsej svoji lepoti.

Sedaj je bilo potrebno priti po asfaltni poti do reke Dravinje in potem skozi vas Stogovce, kjer sem opazil gnezdo štorklje. Tu sta naju pri slikanju in menjavanju spominske kartice fotoaparata opazovali dve mladenki, ki sva jih kasneje osebno spoznala v gostišču Pri Ribniku.

Od tu naprej ni bila več daleč Ptujska gora, ki je resnično kraj lepih sakralnih objektov in z veliko energije. Zaradi vsega tega tu ne manjka ljudi, posebej v nedeljah. To je dan, v katereme sva tudi midva obiskala ta kraj. Tone je iskal žig, zato je zašel tudi v trgovino s spominki. Tudi meni se je porajala ideja, da kupim kakšen spominek v obliki manjšega kipca. Odločil sem se za manjši kipec Sv. Marije, ki sedaj krasi mojo sobo, poleg ostalih kipcev, ki sem jih prinesel iz raznih potovanj.

Ko sva zapustila Ptujsko goro sva se najprej odpravila k drugemu današnjemu daljšemu vzponu na Janški vrh, zopet z cerkvijo na vrhu. Potrebno se je bilo kar potruditi s hojo v strmino, da sva približno po 40 minut hoje zopet bila deležna spusta.

Med spustom naju je očarala lepa doga, očitno so to kraji, kjer imajo poleg številnih "cuckov" tudi lepe čistokrvne pse.

Ko sva šla v dolini mimo vasi, sva prišla v gozdu do nenavadne poti, ki je bila betonska z vrezanimi žlebovi, vendar se beton ni raztezal čez celotno širino poti, ampak samo za nekaj dcm na mestu, kjer gredo pri avtomobilu kolesa. Na sredini pa je bil klasični kolovoz, torej peščena tla. Očitno je bilo, da bova na vrhu zagledala nekoliko bogatejše naselje oz. kmetije.

Ta nenavadna pot naju je pripeljala v Dežno pri Podlehniku. Tone, ki je hodil pred mano se je ustavil pred vikendom, kjer je klepetal z lastnikom vikenda. Odrekel se ni tudi kozarcu vina, ki je bil pridelan v teh vinogradih. Vinogradi so tukaj postajali veliki in so naznanjali, da prihajamo v vinoroden okoliš, kjer se prideluje veliko kvalitetnega vina. Že preden sem stopil mimo vikenda, kjer se je ustavil Tone, sem sklenil, da se ne ustavim, ker mi v tem trenutku vino ni prav nič teknilo. Vse skozi sem svoje telo "močil" z Zalo vodo z okusom bele breskve in ves čas sem čutil kislikasti okus v ustih. Poleg tega pa nisem vajen, da uživam alkohol med napornejšo hojo, kot sem jo bil deležen tega dne. Veliko bolj mi ustreza pijača take vrste po končanem naporu.

Ob spremstvu pasjega laježa s strani "cucka", ki je s svojimi malimi tačkami vztrajno tekel za mano in agresivno lajal, sem dospel do vrha brega, ki se je vlekel kar nekaj časa in tudi strmina mi ni dala dihati. Zelo sem se odahnil, ko ga je bilo konec.

V nadaljevanju je pot vodila v glavnem navzdol, a malo tudi navzgor skozi značilne prostrane vinograde proti Podlehniku, bolj točno proti gostišču Pri Ribniku, ki je kakšen kilometer pred naseljem Podlehnik.

Ko sva zagledala naselje pod sabo, ki je bil po vseh značilnosti Podlehnik, kar je potrjeval tudi ribnik v daljavi, sva se oddahnila, saj sva vedela, da bova prišla do gostišča pred nočjo.

Potrebno je bilo samo še iti mimo markantne cerkve in se spustiti do ribnika.


Ker sva prišla po gozdu na desno obalo, naju je tik pred gostiščem čakalo presenečenje v obliki vode, ki jo ni bilo mogoče prečiti, ne da bi stopil v blato in si zmočil in umazal čevlje z blatom. Osebno sem se odločil, da grem po ozkem kovinske robu v obliki tračnice. Strah me je bilo, da padem v vodo. Pri prečkanju sem se počutil kot cirkusant na žičnati vrvi visoko v zraku, vendar meni ni pretila nevarnost višine. Dobil sem malo adrenalina, a srečno prispel na drugo stran.

V gostišču Pri ribniku naju je čakala okusna hrana, lepa soba, dobra družba gostilniškega osebja.