Pohod Dolenjske Toplice - Planinski dom pri Gospodični

Drugi dan sva začela pohod v Dolenjskih Toplicah izpred hiše Pri Tomljetu, kjer sva prespala noč. Zunaj se je ravno zdanilo, ko sva začela hoditi proti središču Dolenjskih Toplic, kjer sta staroselska hotela Kristal in Vital.


Od tod sva šla po poti, po kateri sva tudi prišla v Dolenjske Toplice, samo v nasprotni smeri. Zopet naju je pot vodila mimo majhne cerkve na vrhu hriba. Po slabih 2 kilometrih sva prišla na markirano pot E7, katero sva zapustila prejšnji dan z namenom, da prenočiva v že kar nekajkrat omenjenem mestu s turistično ponudbo. E7 je vodila najprej po široko makedamski cesti, na kateri sva srečala lastnika polarnega psa, katerega ime sem pozabil. Pes je le s težavo sledil svojemu lastniku na kolesu. Le-ta je navedal razlog za počasnost psa v njegovi visoki pasji starosti. Nista naju niti prehitela, ker sta se prej obrnila nazaj proti naselju. Nama pa ni preostalo drugega kot, da sva nadaljevala pot proti Gospodični.
Najprej sva dospela do osamljenih kmečkih hiš v Bušincu. Nato je sledila pot po gozdni pot do vasi v Verdun. Tu sva vprašala domačina, ali se vidi iz njihove vasi Gospodična. Pa se je samo nasmehnil in povedal, da še ne.

Pot je nato vodila navzgor v Dobindol, ki je klasična podeželska vas na hribu. Pot se je še kar vzpenjala navzgor proti Lazam. Vse bolj se je odpiral pogled na dolenjsko vinorodno pokrajino, s številnimi hribčki, pozidani s hišami, ki so v glavnem nekoliko narazen. Strnejnih
naselij je v teh krajih bolj malo.

Na vrhu Laz se je pot nekoliko zravnala in na travniku malo najprej so se pasle koze, od najmlajših do starejših.

Sledilo je malo brezpotja, da sva se povzpela do žage, ki je v tem trenutku v lasti Italijanov.

Prečila sva žago, da sva dospela do železniških tirov in nato čez njo do vasi Gornje Laze, kamor je vodila vzpenjajoča asfaltna pot.

V Gornjih Lazah ima pohodnik po evropskih pešpoti E dve možnosti: zavije lahko iz poti za 180 stopinj proti Smuku. Midva sva nadaljevala po poti naravnost proti Radohi. Pot naju je sprva vodila skozi gozd, dokler nisva dospela do gozdarske koče, ki je sedaj v privatni lasti. Usmeril naju je tudi proti vodnjaku s hladno pitno vodo.

Lastnik hiše se je ravno ukvarjal z vrtnimi opravili, ko sva šla tam mimo. Na kratko nama je razložil o nekdanji logistiki lesa na tem področju, ki se je izvajala s pomočjo tirov in vlakovne kompozicije z vagončki za les in loomotivo. Njegov svak je izdelal voziček naložen z lesom na krajših tirnicah.

Od tu je sledila pot strmo nakreber, doker nisva prišla začasno na bolj ravno pot, a je bila dokaj zaraščena.Mir planin je motila samo ropatajoča motorke, s katerimo so opraviljali gozdna opravila.

Zaraščena pot naju je pripeljala na širšo makedamsko pot, ki je šla najprej po ravnem, potem se je pa začela dvigovati, dokler ni prišla na gozdno pot, ki naju je odpeljala do prevala Vahta, ki loči Dolenjsko in Belo Krajino.

Iz Vahte sva se morala povzpeti do Planinskega doma pri gospodični. Pot se je iz asfaltne ceste preusmerila na široko gozdarsko makedamsko pot.Ta pot naju je pripeljala do Planinskega doma pri Gospodični.

Pot se je blago vzpenjala okoli 10 km. Prehojeno razdaljo so označevali milniki ob poti, po kateri je moč priti na Gospodično tudi z avtomobilom, ampak v tem primeru je razdalja 11 km.

Pohodnik na poti ne more ozreti planinskega doma pri Gospodični, ker je izza hribov, lahko pa gleda Trdinov vrh z visokim televzijskim stolpom. Pa tudi le-tega lahko ozre po kakšnih 6 km hoje po prej opisani poti.

Nekje na 7 km E7 zavije na planinsko pot in za nekaj časa zapusti makedam. Ta pot je že bolj vzbujala občutek hoje v planine, kajti Planinski dom pri Gospodični naj bi tja spadal,že glede na njegovo ime.

Planinska pot je vodila skozi gozdove in travnike, kjer je pohodnik deležen zanimivih panoramskih pogledov proti prestolnici Dolenjske Novemu Mestu in njegove okolice.

Preden se zopet pride na makedamsko pot proti Gospodični, pot postane nekoliko strmejša. A makedamska pot, na katero se povzpnemo, je zopet bolj položna in nas pripelje do Planinskega doma pri Gospodični. Gre za obiskano planinsko postojanko, ki nudi dobro hrano, pijačo in lepe sobe za prenočevanje. Cene niso pretirano visoke. Iz tega mesta je do Trdinovega vrha še 50 minut hoje, a po osamosvojitvi Slovenije E7 zaradi meje s Hrvaško ne vodi preko tega vrha. Enostavno gre mimo Planinskega doma pri Gospodični proti Pleterju.