Pohod po E7 Moravske Toplice - Hodoš

Tega dne me je čakala zadnja etapa iz Moravskih Toplic do Hodoša. Prva in zadnja etapa sta najslajši. Pri prvi je pričakovanje, kakšna je pot. Pri zadnji se pohodnik veseli prihoda na cilj, ker ga je pot verjetno že pošteno namučila s svojo dolžino, žulji, iskanjem poti, divjimi psi, divjimi živalmi ipd. Na pot sem se odpravil že v zgodnjih jutranjih urah. Ravno kar se je zdanilo v začetku aprila, ko smo že pomaknili uro naprej in se zdani kasneje kot bi se po normalni sončni uri. Med drugim sem lovil tudi vlak v Hodošu, ki je imel odhod ob 17:40. Pred hoteli v Moravskih Toplicah sem srečal nekaj turistov in nekaj mlajših moških, ki so se verjetno odpravljali na delo. V centru Moravskih toplic sem opazoval predvsem hotelske komplekse, ki so resnično na visokem nivoju in temu primerno imajo tudi ceno njihovih storitev. Očem pa ne uide tudi izstopajoča cerkev ob glavni cesti.

Pot drži skozi Moravske Toplice naravnost, potem čez približno 700 m od hotela Termal zavije za devedeset stopinj v levo proti hotelu Vivat, za katerega sem bral reklamo prejšnji dan v parku Moravskih Toplic. Porodila se mi je želja, da bi nočil tam, vendar nisem vedel, da je tik ob E7 in da ima tudi svoj bazen. Šlo je za velik hotelski kompleks. Če sem odkrit me je njegova velikost presenetila.

Pot sem nadaljeval proti nekoliko oddaljenim hišam od hotela Vivat. Že pri prvih hišah sem zavil na kolovoz, a na mojo žalost ni bilo več opaziti E7 markacij. Pot je označevala samo smerna puščica za Zeleno pot. Glede na to, da sem imel izkušnje iz tega dela poti, da so markacije dokaj pogoste in če jih ni več, verjetno zgrešiš pot, sem šel nazaj do prvih hiš, kjer sem zavil, in še na desnem odcepu ceste pogledal, če bi se kje pojavile oznake, a jih ni bilo. Iz nahrbtnika sem vzel zemljevid Pomurje, v katerem je vrisana tudi E7 pot in pogledal, kje naj bi šla. Potrdilo se je, da gre po kolovozu, po katerem sem šel najprej. Kljub, da ni bilo markacij, sem šel po tej poti v upanju, da je prava.

Kar nekaj časa sem hodil po njej, se oziral levo, desno, naprej, nazaj, če bom kje opazil širšo cesto, na katero naj bi vodila ta pot kot mi je sporočal avdio vodič. Videl jo nisem, a vsi podatki so govorili, da hodim v pravo smer. Približeval sem se gozdu in tudi intuicija mi je govorila, da grem v pravo smer. Po približno pol ure hoje ali morda celo več sem dospel na širšo cesto, ki bi lahko imela dva pasova, če bi bila asfaltirana. Mimo mene se je peljalo tudi nekaj avtomobilov, kar je pričalo, da se vozijo v bolj gosto naseljen kraj izven Moravskih Toplic.

Pot se je vila najprej po ravnini ob robu gozda, potem je zavila v gozd in se je polagoma dvigovala do vasi Ivanovci. Malo pred vasjo sem opazil tudi markacijo Pomurske planinske poti. Nato mi je kar malo odleglo, saj sem dobil potrdilo, da sem na pravi poti.

Ivanovci so razpotegnjeni ob cesti, po kateri sem se prebijal proti Kančevcem. Imeli so dokaj velike vinograde. Opazil sem tudi, da se je trta vila okoli lesenih obdelanih debel in ne okoli betonskih, kot je bil to primer v Kogu in še kje drugje na poti. Meni se je zdelo to nekoliko zastarelo kot laiku.

Na vrhu hriba se je pred mano pojavila zopet tabla Moravske Toplice in to kar 5 km ven iz termalnega raja Moravskih toplic. V gostilni ob cesti Zeleni gaj mi je dobrodušen gostilničar razložil, da so to tudi Moravske Toplice, pa čeprav več kilometrov oddaljene od Moravskih Toplic s hoteli in drugimi turističnimi kapacitetami. Bil je eden redkih gostilničarjev, ki mi je literski sadni gosti sok prodal skoraj po trgovski ceni.

Pri tej gostilni je bilo potrebno zaviti levo po dokaj prometni cesti, ki je med drugim vodila tudi do mejnega prehoda Prosenjakovci kot so mi povedali domačini. A pot je kmalu zavila proti Kančevcem za devedeset stopinj v desno v smeri moje hoje. Proti temu cilju je peljala bolj ozka asfaltna cesta rahlo navzgor med hišami, vinogradi, travniki, njivami in gozdovi. Bil sem na obrobju Goričkega. Najprej sem šel mimo hiše z kupolo v svoji sestavi za opazovanje zvezd kot sem izvedel od gospe, ki je delala na vrtu. Povedala mi je tudi, da tu vedno vleče veter.

Nekoliko najprej sem imel še en zanimiv pogovor z domačinom, ki je delal v svojem vinogradu. Beseda je tekla o dobrodušnosti ljudi na tem območju, madžarski narodni skupnosti, poleg tega mi je ponudil čisto sveža jabolka, skratka že drugi dobrodušni mož v kratkem času. Nato sem po dobre pol ure hoje pred sabo ogledal cerkev Sv. Benedikta in poleg njega veliko rumeno stavbo Doma duhovnosti Benedikt. Prišel sem v Kančevce, konec prve današnje etape mojega avdio vodiča

Nato je mojo pozornost vzbudila tabla, ki je opisovala na kratko življenje duhovnika iz teh krajev. Naredil je veliko duhovniško kariero in je bil pokopan za cerkvijo. Od daleč sem videl njegov nagrobnik, ki je bil predstavljen na prej omenjeni tabli.

Za cerkvijo sem šel v gozd, gledal sem, kje bi šla pot. Ker nisem našel markacije sem šel po občutku po levi gozdni poti proti cesti, iz katere sem skrenil pred cerkvijo. Bila je pravilna pot. Pot sem nadaljeval po zelo podobni okolici kot prej: hiše, travniki, njive, redka drevesa in ožja asfaltna cesta. Dokler nisem dospel v vas Kukeč.

Nekaj časa sem hodil skozi to vas, dokler nisem za vasjo prišel v večji gozd, za katerega je bilo značilno gosto borovo in listnato drevje in hribovit teren. V ta gozd sem vstopil pri močvirju.

Potem pa po malo širši gozdni poti, pokriti z listjem navzgor in nato se je pot vzravnala, dokler nisem srečal ženske, ki je nakladala listje za steljo živine. Povedala mi je, da ima njihov sovščan v Kranju hotel za smučarje, a jaz nisem točno vedel, kje bi bil ta hotel. Na začetku pa me je vprašala, ali grem k stolpu, kar sem ji tudi potrdil in povedal, da grem še dlje do Hodoša. Ko sem ji povedal, da sem prišel sem iz Kobarida, sicer ne v enem kosu, ampak v več etap, pa se je samo čudila razdalji.

Kmalu sem prišel iz tega dokaj velikega gozda, resnici na ljubo tudi z zelo lepo markirano potjo na plano. Pred sabo sem zagledal hiše, griče, drevesa, njive in travnike. Bil sem v osrčju Goričkega, ki se prične malo pred Moravskimi Toplicami v Mlajtincih po besedah prej omenjene gospe, ki so imeli na hiši kupolo za opazovanje zvezd.

Pot je pri hišah zopet zavila v breg. Jasno mi je bilo, da grem k stolpu, ki pa ni več v funkciji, da se povzpnemo na njega in uživamo v panorami bližnje in daljne okolice. Ni bilo potrebno preveč dolgo hoditi do stolpa, ki stoji na hribu Kamenek.

Malo naprej sem šel mimo hiše z večjim številom anten. Na travniku ob tej hiši je bilo večje število ljudi, ki so pospravljali pijačo, morda tudi hrano v avtomobile. Ko sem šel mimo njih, sem jih vprašal, če so radio-amaterji, pa so mi odgovorili, da so pripravljali drva. Beseda je tekla tudi o tem, kam grem, od kje sem prišel. Dobil sem tudi plastenko radenske od nekoga prisotnega. Pokazal sem jim tudi zemljevid, kje želim hoditi v nadaljevanju. A ta hip se še nisem zavedal, da bom na tem mestu krožil okoli 2 uri, ker ne bom točno vedel, kje se nadaljuje E7. Tu bom izgubil tudi veliko časa in zamudil vlak ob 17:40 iz Hodoša. Bil sem v vasi Kuštanovci

Nisem prav dobro razumel vodiča, ki je dovolj natančno povedal, da je potrebno zaviti s ceste desno. Jaz pa sem razumel, da je potrebno potem, ko se cesta razcepi iti desno. To sem tudi storil. Ko sem že naredil nekaj sto metrov po tej poti, sem se vrnil nazaj k hišami z antenami, ker na poti ni bilo nobene rdeče rumene oziroma rdeče bele markacije. Tu sem si natančno ogledal tudi zemljevid, ki je kazal, da naj grem po tej poti. Vstavil sem se tudi pri hiši, kjer mi je gospa ponudila 2 dcl radenske. Po pogovoru z njo, mi je tudi ona potrdila, da bom po tej cesti prišel v Gornje Petrovce. Prepričan sem bil, da je to prava pot, zato sem hodil po njej skoraj 2 km, ko mi je postala stvar sumljiva glede na to, da je vodič omenjal, da pridemo do potoka Mala Krka, da je pot dobro markirana. A jaz nisem opazil nobene markacije ta dva kilometra. Odpravil sem se proti traktorju na bližnji njivi in vprašal mlajšega moškega, kje se pride do Kovcin brega in Ovčekovi ter Male Krke. Mladi mož ni bil prav zgovoren, zdelo se mi je kot da ne ve, kje naj bi šla želena pot. Potem sem prevzel pobudo in rekel, če moram iti nazaj k hiši z antenami. Pritrdil mi je in rekel, da gre tja gozdna pot. Hitro sem jo odkuril nazaj proti hiši z antenami. Čas je pa tekel in zazdelo se mi je, da sem s to zgrešitvijo poti zamudil vlak iz Hodoša proti Ljubljani. Ko sem bil že v bližini hiš z antenami, sem želel še enkrat vprašati gospo, ki mi je posregla z radensko, kje naj bi bila pot. Prepričan sem bil, da tam ni nobene druge poti, saj sem si prej okolico tega razcepa dobro ogledal. Gospa pa je hitro povedala, da je tam pot, tudi markirana z oznakami rdeče bele barve in da vodi k Mali Krki. Šla je z mano, da mi pokaže pot. Z navdušenjem mi je povedala, da tu hodi po kosili s psom. Resnično je pot zavila desno iz poti, po kateri sem prišel v to vas. Videl sem tudi žive markacije kot je pisalo v vodiču. Krajši čas je gospa še hodila z mano, ko je po razcepu šla v smer, po kateri običajno hodi, sem opazil markacijo na drugem kraku poti in sem se usmeril na to pot, me je gospa zapustila. Sedaj sem se spuščal po gozdu proti Križevcem. V dolini sem ozrl tudi tako želeno Malo Krko.

Ko sem zagledal prve hiše Križavcem, sem zopet šel v napačno smer do ženice, ki je delala butare. Vprašal sem jo, kje hodijo pohodniki, pa mi je pokazala v drugo smer v hrib, kjer je tudi brnel traktor. Tudi sam sem se usmeril tja in kmalu sem pričel hoditi zopet navzgor proti cilju 2 etape tega dne v naselje Gornji Petrovci.

V tej vasi mi ni bilo povsem jasno, kje hoditi, zato sem zopet iskal pot in jo našel s pomočjo nasveta domačina, ki se je pripeljal s traktorjem. Potem sem zopet zgrešil odcep, ki je vodil čez travnike do lovske opazovalnice. Kje moram v nadaljevanju hoditi, smo razčistile šele z gospo in gospodom, ki sta sedela pred svojo hišo v že večkrat omenjeni vasi Križevci. Zopet sem šel nazaj do odpcepa, kjer sem tokrat pravilno zavil.

Že od tu sem videl lovsko opazovalnico, mimo katere bi moral iti po navedbah avdio vodiča. To sem tudi storil in po nekaj desetih minutah hoje sem bil pri opazovalnici, ki je nosila oznaka E7. Pohodnik se misli, dobro da sem sploh našel to skrito pot. Priznam, da mi brez avdio vodiča to ne bi uspelo tako "gladko".

Tik pred to opazovalnico sem nezaupljivo zavil proti njej po stezi, ki je bila komaj opazna nato mimo nje, do bolj uhojene poti, ki je bila tudi dobro markirana in skozi gost sem se prebil do glavne ceste za Hodoš. Za cesto pa sem lahko opazoval vas Gornji Petrovci.

Ko sem poslušal avdio vodič mi je bilo takoj jasno, da tu ne bo šla pot proti Hodošu, ampak najprej po žig k Pindži, kjer je bila nekoč manjša gostilna. Sam na poti nisem zbiral žige, a zavedal sem se, da moram k tej gostilni, če želim hoditi po markacijah naprej. Šel sem mimo občinske stavbe Gornji Petrovci. Zavil na cesto, ki je vodila v hrib. Nato sem nenavadno zavil iz poti in po markirani poti prišel do ograje za ovce. Vodič mi je velel, da naj grem po neohojeni poti po hribu navzgor. To sem tudi storil in se prebijal čez trnovo grmičevje k oznaki,ki sem jo prej opazil iz poti. Nato pa ob robu ograje na sedlo, kjer sem nekaj časa iskal pot za nadaljevanje k že vidni Pindži. Prave poti nisem opazil, ker je bil travnik pregrajen z mrežo. Odločil sem se, da grem na pot, ki sem jo nižje zapustil. Videlo se je, da vodi na že večkrat omenjeno Pindžo.

Nato sem šel mimo hiše, kjer je mlajši moški delal na vrtu. Spraševal sem ga, ali po spodnjih travnikih pelje kakšna pot k Pindži, pa mi je odgovoril, da je nekoč peljala, a sedaj pot ni več prehodna zaradi ograje za ovce. Vprašal sem ga tudi, če v Hodušu lahko kje prespim, pa mi je povedal, da imajo prenočišča v gostilni Rudi v Šalovcih, ki so nekaj kilometrov oddaljene od Hodoša. Kar odleglo se mi je, da imam možnost spanja v bližini Hodoša, pa tudi iz vodiča sem se spomnil, da je bila omenjena ta gostilna kot prenočišče. Odšel sem najprej proti cerkvi Sv. Trojice.

Ko sem prišel v bližino te cerkve, sem zagledal oznako E7 na cesti tik ob cerkvi. Odločil sem se, da ne grem do Pindže, ampak proti Šalovcem in Hodošu. Še prej sem se vstavil pri domačinu, ki je bil na svojem vikendu in ga vprašal, katera vas je v daljavi z večjim številom hiš. Povedal mi je, da so to Šalovci. Pokazal mi je tudi Hodoš in še nekatere okoliške vasi, razmeščene po okoliških Goričkih gričih.

Dobro označena pot me je vodila proti Šalovcem, kjer sem se odločil, da bom tega dne prespal. Hodil sem po kolovozni poti, najprej kar več kot 500 m od glavne ceste za Hodoš tik ob robu gozda.

V bližini vasi Peskovci sem zapustil gozdni rob in se usmeril proti tej vasi, ki sem jo kmalu dosegel. Nekaj časa sem potem hodil po asfaltni cesti skozi to vas.

Nato sem zopet zavil na kolovoz in tik ob cesti nadaljeval proti Šalavcem dokler nisem zavil na glavno cesto za Hodoš.

Po njej sem po nekaj desetih minutah prepešačil v stilu nordijske hoje do bencinskega servisa v Šalovcih, kjer sem si kupil 2 litra pomarančnega soka in nekaj vode z okusom. Nadaljeval pot do bližne gostilne pri Rudiju. Omenim pa naj, da sem tik pred vasjo lahko z očmi spremljal vlak za Ljubljano, ki sem ga zaradi zgrešene poti, tudi dokončno zamudil.

Kot rečeno sem prespal v gostilni Rudi, kjer je možno dobiti tudi večerjo ali kakšen drugi obrok. Tega dne je bilo poskrbljeno tudi za glasba in ljudsko petje v izvedbi domačina, gostilniških gostov in se mi zdi tudi gostilniška osebja. V tej gostilni je bilo sproščeno vzdušje. Veselilo pa me je tudi, da sem imel v sobi velik televizijski ekran, preko katerega sem spremljal na RTV neko starejšo televizijsko igro z legendarnimi slovenskimi igralci kot so Majda Potokar in še nekateri drugi, katerih imena ne znam iz glave. Neki barki oz. na koncu so pokazali kar čoln so želeli dati ime in žene oglednežev tega kraja, so se zelo trudile, da bi plovilo dobil njihovo ime.

Naslednjo jutro sem imel vlak iz Hodoša za Ljubljano ob 5:05, zato sem vstal že ob 3 uri zjutraj, da bi ujel vlak. Zjutraj sem se podal po asfaltni cesti za Hodoš. Ta končna točka E7, če pričnes na Robiču pri Kobaridu, naj bi bila oddaljena od Šalevcev 3 km. Praksa je pokazala, da je bila železniška postaja Hodoš oddaljena res približno toliko. Hoja ni bila naporna, saj se je cesta pretežno rahlo spuščala proti Hodošu. Mimo mene je peljalo nekaj avtomobilov, ki jih lahko preštejem na prstih ene roke. Okoli 4:45 sem prispel na železniško postajo Hodoš, kjer je že brnel moj vlak za Ljubljano, ki je nadaljeval vožnjo do Kopra.

Tako se je končala moja pot po Slovenski evropski pešpoti E7. Bilo je naporno, saj je bilo potrebno prehoditi 600 km, mnogo vzponov, ravnin in spustov. Na poti sem dobil številne žulje, ki so se mi uspešno sanirali. Imel sem priložnost videti pokrajino ob poti, ki se je zelo spreminjala iz Primorske, Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Štarjerske in Prekmurja. Za Slovenijo lahko rečemo, da je dokaj hribovita dežela, poraščena z obsežnimi gozdovi, ki so prekinjeni s travniki, njivami, večjimi in manjšimi naselji. Na poti se gre skozi nekaj mest: Tolmin, Škofja Loka, Žužemberg, Krško, Ormož, Ljutomer in skozi številne vasi. Skozi nekaj toplic: Dolenjske Toplice, Banovci, Moravske Toplice. Priložnost imamo tudi obiskati nekaj gradov: Škofjeloški, Žužemberški, Ormoški, Beltinšk grad in ne smemo pozabiti na grad POdčetrtek. Za konec naj rečem užitek je bilo hodi po slovenskem delu E7, saj se človek lahko naužije mnogo svežega zraka, vidi marsikaj narejenega s strani narave in človeka. Z eno besedo človek se na poti združi z naravo in resnično postane njen del, kar nam je civilizacija vzela kar v zadostni meri.