Pohod po E7 Jeruzalem - Moravske toplice, april 2008

V zgodnjih jutranjih urah sem se odpravil iz Vinskega hrama Jeruzalem proti Ljutomerju. Očitno je bilo, da se bo potrebno spustiti v dolino. Najprej po asfaltni cestni, kaj bo pa v nadaljevanju, pa mi v tem trenutku še ni bilo jasno.

Pokrajina je bila bogata z vinogradi, ki so bili podobno moderno urejeni kot na Kogu. Najprej sem dospel do vasi Železne Dveri.

Avdio vodič me je že vnaprej opozarjal na nekdanji samostan menihov, ki so pridelovali vino, da je ob njem treba iti do vinograda in nato navzdol do ribnikov. To sem tudi storil.

Kar prilegla se je hoja po vinogradu, mimo osamelih hiš nato dalje po gozdu, dokler nisem prišel do velikih ribnikov. V taki velikosti jih vsekakor nisem pričakoval. V bližini je tudi turistična kmetija Ozmec.

Ko se sprehodimo mimo obširne vodne gmote v obliki ribnikov in v aprilu mimo cvetočih češenj, pridemo do glavne ceste, že praktično v Ljutomer.

Gremo čez cesto, travnike in želežniško progo in smo že v enem od delu Ljutomera.

Sledi skoraj 1 urna hoja po obrobju Ljutomerja. Pešpot je po mestu zgledno označena, da ni prevelikega problema, da bi zgrešili pot.

Ko se pričnemo spuščati po klančku navzdol, pridemo v samo središče tega dokaj velikega in urejenega prekmurskega mesta.

Sedaj smo prišli na ravnino, ki je ravna kot miza in to je bilo nekoč morsko dno Panonskega morja. Po Ljutomeru sem nekaj časa še hodil ob glavni cesti, obkrožen s številnimi poslovnim zgradbami: trgovin, proizvodnih obratov. Tudi sam sem obiskal enega od njih, in sicer bencinski servis OMV, kjer sem kupil že dolgo načrtovano izletniško karto Prekmurje, izdajatelja Kod&Kam. Na tem mestu se še nisam zavedal, kako bom v nadaljevanju potreboval informacije iz tega zemljevida 1:50.000. Seboj sem nosil Slovenija turistični atlas, ki ima nekoliko bolj grobo vrisane te kraje, vendar na tem delu nima vrisane E7 na svoje zemljevide.

V nadaljevanju poti sem se spraševal, kje zaviti. Avdio vodič je govoril, da je potrebno iti proti vasi Babince in da moram zavijati pri tabli z napisom Tehnični pregledi, saj tabla Babince kot smerokaz ne obstaja.

Delavec v obratu s kovinami, mi je pokazal, kje je potrebno zaviti za Babince in tako sem nadaljeval pot do te vasi. To je vas, ki je kakšen kilometer oddaljena od Ljutomera. V teh krajih sem se prvič srečal s prekmursko ravnino, kjer se človek resnično počuti neomejen v prostoru, kajti nikjer ni nobenih hribov, ki te do neke mere otesnjujejo. Počutiš se kot bi bil na morju, le tistega morskega duhu ni, bolj vonj po travnikih, poljih in gozdovih.

V tej vasi se mi je dopadel tudi vhod na travnik domačina, izdelan iz lesa in slamnato kritino in okrašen z ročno žago in lesenim kolesom. Na vidnem mestu pa napis Pozdravljen prijatelj. To priča o dobrodušnosti tukajšnjih prebivalcev. Resnično je v teh krajih je čutiti neko prijaznost do drugih ljudi, to sem opazil, ko so mi z veseljem svetovali, kje hoditi. Poleg tega, ko sem hodil po prometnih cestah niso vozniki vozili brezobzirno mimo mene z veliko hitrostjo, ampak jih je večina zmajšala hitrost in me po mojem mnenju, kar preveč obvili z avtom.

Glede na to, da je Ljutomer znan po konjskih dirkah in na vzreji konj, me ni presenetil travnik s konji na paši.

Na koncu te vasi sem ozrl gnezdo štorklje, v katerem je vedrila tudi njegova izdelovalka.

Predno sem stopil v Šalince, sem posnel še eno tipično prekmursko hišo, ki bi bila na Gorenjskem prava eksotika.

Nato sem dospel v vas Šalince in nadaljeval po ravni asfaltni cesti v Krištance, Grlavo in v Banovce, kjer sem z zanimanjem pričakoval terme Banovce.

Sredi vasi sem najprej dospel do gostinskih obratov, ki so naznanjali, da se v teh krajih zadržujejo turisti iz različnih držav.

Potem, ko sem zavil nekoliko iz smeri za Veržej proti termam Banovci, sem zagledal panonske terme Banovci. Velik kompleks s hotelom, kopališči in avtokampom. Pred termami sem srečal tudi nemško govorečega turista, kar priča, da imajo terme obisk iz evropskih držav. Po dobrodošlici sodeč vsaj iz Slovenije, Velike Britanije, Nemčije in Italije. Malo sem bil presenečen nad toplicami Banovci, ker sem prvič slišal za njih. Mislil sem, da bom šel samo mimo Moravskih toplic,ker sem se mimo njih peljal, ko smo bili na ekskurziji v Veržeju.
.
Od tu sem se odpravil proti Veržeju, vsaj meni znanimi po Babičevem mlinu na Muri. Potrebno je bilo iti samo po kolovozni poti čez ogromni travnik z njivami. Ves čas pa sem lahko opazoval Veržej v daljavi. Vsako minuto sem mu bil bližje, dokler nisem vstopil v samo naselje.

Avdio vodič mi je svetoval naj grem do Babičevega mlina v Veržeju nekoliko iz poti. Glede na to, da sem bil že večkrat tam, se nisem odločil za to pot, ampak sem odšel po originalni E7 poti proti Beltincem. Pri občini Veržej sem zavil desno in pričel odisejado po glavni zelo prometni cest proti Beltincem. Nisem pričakoval, da bom skoraj 3 kilometre pešačil po tako prometni poti mimo strug reke Mure, na začetku s prav čudnimi imeni, ki jih tudi ponoviti ne znam, nimam pa tudi slike, da bi si pomagal z njo. Na vsake toliko časa sem ogledal tudi markacijo, ki mi je potrjevala, da sem na pravi poti. Nekako na sredini te poti sem prišel do glavne struge reke Mure, ki je resnično velika reka. Na poti slovenske E7 lahko njeno velikost primerjam s Savo pri Krškem.

Malo naprej je bil bajer ob cesti, v katerem so plavali labodi. Prav romantični kraj ob tako prometni cesti, ko mimo tebe švigajo vozil z veliko hitrostjo.

Tako sem prišel do prvega naseljenega kraj od Veržeja po imenu Dokležovje.

Avdio vodič me je že opozarjal, da bo tu potrebno zaviti desno proti vasi Melinci in Ižakovci. Točno tako sem storil, najprej sem že videl markacije, potem so pa izginile, tako da sem bil v dvomih, ali grem v pravo smer proti Beltincem. Avdio vodič me je opozarjal na veliko prešičjo farmo, pri kateri je potrebno zaviti levo. Ko sem že nekaj časa hodil po tej cesti, nikakor nisem zagledal prašičje farme. Najprej sem mislil, da že vidim ta objekt, ki se je prikazoval v daljavi kot neka bela zgradba, morda podobna prašičji farmi. Ko sem se približal, sem lahko ugotovil, da to ni prašičja farma in tudi ugotoviti nisem mogel, za kakšen objekt naj bi šlo. To sem ugotovil šele kasneje. Glede na to, da nisem videl nobene markacije, sem sklepal, da sem na napačni poti. Vrnil sem se nekoliko nazaj proti Dokležovju in zavil desno proti gostilni, kjer sem vprašal goste te gostilne, ali je kje v bližini prašičja farma. Hitro so mi jo pokazali, potem mi je bilo jasno, da moram nadaljevati s hojo v začeti smeri. Kmalu sem ogledal na svoji desni strani ogromno moderno prašičjo farmo, bolj točno KG Rakičan, Prašičereja Nemščak, d.o.o., ki je bila vključena tudi v skupino Panvita, za katero sem pozneje ugotovil, da se ukvarja s trgovino in proizvodnjo povezano s kmetijstvom po celem Prekmurju, če ne celo po celi Sloveniji in Evropi. Vsekakor dobi človek v misli veliko hipotez, ki pa niso potrjene.

V bližini te prašičereje sem zavil levo proti Beltincem. Najprej sem hodil ob velikem nasadu jagod, za katerega sem sprva mislil, da je prašičerija.

Sedaj sem hodil po obširnih travnikih in poljih skoraj naravnost proti Beltincem. Ta pot se je vlekla več kot uro.

Tokrat nisem takoj videl svojega cilja Beltincem kot v primeru Veržaja. Potrebno je bilo najprej hoditi nekaj časa po makedamski poti, da sem ogledal zelo v daljavi Beltince. Potem sem se jim vztrajno približeval, dokler nisem prišel do prvih hiš tega naselja.

Že pri prvih hišah sem zavil desno, kjer bi moral po navedbah avdio vodiča priti do koč in čebeljnakov Čebelarskega društva Beltinci. Markacije tudi tokrat niso "zatajile" in zanesljivo sem dospel do teh objektov, mimo nogometnega štadiona Beltinci, ki pa je bil oddaljen od poti nekaj sto metrov. Resnici na ljubo, sem videl samo hrbtišče tribun in kakšen detajl nogometnega igrišča.

Pot me je nato vodila skozi gozd po gozdni stezi. Vseskozi sem lahko na svoji desni strani opazoval iz različnih vidikov nogometni štadion NK Beltinci, ki so nekoč igrali v prvi slovenski ligi. To je potrjeval tudi njihov štadion, ki ni bil nič kaj vaški. Tudi naselje Beltinci so bili bolj trg kot velika vas. Tu se je kopičilo materialno bogastvo in politična oblast, kar je pričal tudi Beltinški grad in lepa, mogočna cerkev. Šlo je za evangeličansko cerkev, ki ni v hierarhični strukturi papeža iz Rima. Gre pa za vejo krščanske vere, ki jo je utemeljil nemški duhovnik Martin Luther iz protesta proti razkošnosti krščanske cerkve pod nadzorom Rima. Ne častijo Sv. Marijo in imajo cerkev manj razkošno okrašeno, vsaj tako so mi o tej cerkvi povedali domačini



Zopet sem potreboval informacije dobrih ljudi, kje naj nadaljujem pot. Svetovali so mi, naj grem do glavne ceste in nato čez njo po kolesarski stezi v Gančane. Že nekaj minut kasneje sem bil na kolesarski poti, ki se je v ravni liniji vila proti Gančanam, ki sem jih ravno tako videl v daljavi. Hodil sem kar po črtkani beli črti, ki je ločevalo vozišče za gor in dol in po slabi uri dospel v Gančane.

Iz avdio vodiča in žepnega vodnika Evropska pešpot E7, Naprudnikova pot od Soče do Mure, sem izvedel, da lahko pridem do Mlajtincev v bližini Moravskih toplic po dveh poteh. Ena gre po cesti za avtomobile za Mljatince, druga pa po poljskih in gozdnih poteh. Na tem mestu sem še kolebal katero naj izberem, a ko so me markacije usmerile na uradno E7 pot po prometni cesti v Mlajtince, sem se odločil za to smer. Za drugo nisem niti vedel, ali bo markirana, pa tudi opisi poti v avdio vodiču so bili polni zavijanj pri raznih hišah, prečkanje potokov ipd.

Sedaj sem res dolgo časa "tolkel" asfalt, najprej do prometnega smerokaza Bogojina in nato je preteklo vsaj debelo uro ali več, da sem prišel do desnega smerokaza Ivanci. Zopet se je ponovila stara zgodba, da sem najprej zelo v daljavi videl naselje, ki sem se mu vsako minuto bolj približeval.

Do Ivancev je potem šla cesta v ravni črti vsaj še dober kilometer. Potem skozi vas, mimo cerkve in na koncu vasi nas pričaka privlačen majhen ribnik.



Od tu sem se odpravil po isti cesti naprej do Mlajtincev. Do Mljatincev je približno 3 km. Cesta se vije mimo travnikov, polj in dokaj obsežnih gozdov. Vsake toliko časa pride mimo kakšen avtomobil, a zaradi ovinkaste ceste ne vozijo preveč hitro. Očitno je, da tukaj ne gre, kakšna glavna prometna cesta kot je bilo v primeru iz Veržeja proti Beltincem.

Vas Mlajtinci so samo dober kilometer oddaljeni od Moravskih toplic. Avdio vodič me je opozoril na gasilski dom v vasi, ki sem ga tudi našel in nekoliko podrobneje ogledal. Vzel sem si krajši čas za počitek na avtobusni postaji poleg tega doma. Šlo je za prijetno počivališče z udobno klopco in 3 stenami in streho.

Pri hiši številka 10a kot me je opozoril video vodič sem zavil desno na ožjo cesto brez bele prekinjene črte na sredini in je šla v ravni črti v dolžini okoli 500m do pravokotnega križišča v smeri Moravskih toplic. Potem je šla cesta za 90 stopinj v levo in še enkrat je bilo potrebno zaviti za 90 stopinj proti golf igrišču Moravske toplice.

Golf igrišče se je razprostiral na veliki površini, izgledal je lepo urejen. Opazni so bili manjši ribniki v sklopu igrišča in igralo je kar nekaj igralcev golfa v tem času, ko sem šel mimo.

Kmalu sem prispel v kompleks Moravskih Toplic, ki jih imenujejo Terme 3000. V kompleksu sem opazil avtokamp, več hotelov, trgovine z živili, spominki, kopalno opremo, kozmetiko, izposovalnico koles, apartmaje itd.

Nastanil sem se v hotelu Termal, ki je luksuzni hotel, kateri gostu ponuja udobne sobe, kopanje v Termah 3000. Gre za najdražji hotel na slovenski evropski pešpoti E7. Vendar je v Moravskih Toplicah dokaj bogata ponudba prenočišč od privatnih sob, apartmajev do verjetno tudi cenejših hotelov. Skratka gre za zelo razvit turistični kraj, morda celo najbolj na vsej E7 pešpoti v Sloveniji. Po razvitosti se mu nekoliko približajo Dolenjske Toplice, za katere se mi pa zdi, da jih je nekoliko "povozil" čas.