Pohod iz Ormoža do Jeruzalema, april 2008

To pot sem se odločil, da sam premagam zadnji del poti E7 iz Ormoža do Hodoša. V meglenem četrtkovem dopoldnevu, v enem izmed prvih dni v aprilu, me je vlak odložil v Ormožu. To postajo sem že poznal, kajti prejšnjikrat sem se iz te postaje odpeljal proti Ljubljani. Vedel sem že, na katero mesto odditi, da sem lahko nadaljeval s pešpotjo, imenovano E7 Slovenija. V Ormožu sem se povzpel po krajšem vzponu v center tega mesta. Koncentracijo na pot me je zmotil zvok mobitela. Glede na to, da sem ga imel v nahrbtniku, je odzvonilo do konca. Zanimalo me je, če je kakšen pomemben klic, zato sem ga vzel iz nahrbtnika in z nastrpnostjo čakal, katero ime se bo prikazalo. Ko sem zagledal klicatelja, izpisanega s številko, mi je bilo jasno, da me ni klical kakšen znanec oz. kdo izmed članov ožje družine. Ko sem poklical navedeno številko, na katero se je oglasila gospa. Predstavila se je kot uslužbenka Avtotehne in je želela moje mnenje o njihovem servisu. Ali sem zadovoljen z njihovimi stroritvami ali ne? Moj odgovor je bil pritrdilen. Oba zadovoljna sva odložila slušalke in vsak odšla k svojemu delu. Za sebe vem, da sem odpešačil naprej za lovom markacij. Kmalu sem jih ogledal in jim sledil. Ves čas sem se usmerjal tudi s pomočjo vodiča po E7, ki sem ga imel posnetega na dikfafonu. Ko sem zavil proti športnemu parku, po nekaj časa hoje ni bilo nobene markacije okoli mene. Zato sem s pomočjo mimoidočih poiskal Cvetlično ulico v Ormožu poleg velikega nakupovalnega centra Spar. Tam sem pa le na drevesu zagledal rdečo rumeno okroglo oznako. Nekaj časa sem jim sledil, potem jih zopet ni bilo. Ko sem prišel na levi odcep, sem jih z olajšanjem zopet imel pred seboj.

Po cesti sem se odpravil do prve vasi iz Ormoža, imenovana Pušenci. Šlo je za tipično vas, v bližini mestnega naselja. Opaziti je bilo kmetije, obrtniške delavnice in hiše ljudi, ki se služijo denar z delom pri različnih delodajalcih.

To pot sem opazoval še en vidik, kako določeni ljudje okrasijo svoje hiše z raznimi izdelki kulturne industrije: vrtni kipci, vrtnimi maketami gradov, hiš ipd., vrtečimi racami, štorkljami, petelini itd. Nekateri pa dodajo svojim kulturnim izdelkom še malo humorja oziroma komunikacije z mimoidočimi. Spodaj prikazujem nekaj tipičnih slik na to temo.






Ko sem se odpravil naprej po evropski pešpoti E7 v smeri vasi Hum, me je avdio posnetek iz vodiča po evropski pešpoti E7 avtorja Daria Cortesea opozarjal na težave o hoji po gozdu, češ da pot ni izrazita, skratka lepa priložnost, da pohodnik zgreši pot. Tudi s pomočjo prej opisanega pripomočka sem pravilno zavil pred gostilno in trgovino v Pušencih za devedeset stopinj v levo. Kmalu sem ozrl jasne markacije ormoške pohodniške poti in tudi rdeče rumeno oznako evropskih pešpoti, kar je pomenilo, da me bodo vodile po bolj neizraziti poti.

Najprej sem šel malo iz smeri, a kmalu zagledal oznako, a tudi velikega debelega črnega psa, ki je kulovratil po tem gozdičku. Sprva je šel mirno mimo mene, potem pa ko sem se mu nekoliko približal, je začel lajati, kar mi ni bilo nič všeč. A na srečo se je umiril in sva šla vsak svojo pot. Upal sem si še, da ne bo preveč nadležnih psov na poti in morda celo kakega ogriza s strani kosmatincev. V nadaljevanju poti sem lahko opazoval še več agresivnih psov različnih pasem, med njimi tudi veliko Šarplanincev, ki so še posebno agresivni. A skoraj vsi so bili na verigah ali za ograjo. Glede pasje nevarnosti sem prišel srečno na cilj v Hodoš, kar pomeni, da sem uspešno prestal eno od potencialnih nevarnosti na poti. Pot se je kmalu "kultovirala" in postala kar prijetna.

Ko sem prišel na plano, sem pred seboj zagledal nekaj hiš pod bregom in še več na vrhu brega. Sprva nisem vedel, da gre za vas Hum. Pri hišah pod bregom je bila pot speljana v stilu Ormoške poti, ki teži po temu, da skrene iz makedamske ali asfaltne poti na gozdno pot, pa čeprav za nekaj sto metrov in potem se nadaljuje po glavnih poteh naprej. Ko sem stopil na to pot, sem zagledal markacije, a sprva nisem šel v pravi smeri, da sem malo izgubil na času in s tem podaljšal dolžino poti. A bil sem zadovoljen, da sem kljub iskanju poti, le-to končno našel in nadaljeval pot v pravi smeri. Pot je vodila na Hum čez travnike po kolovozu vrezanem v njega.

Vas Hum je razpotegnjena po hribu in najbolj markantna stavba je vaška cerkev s šolo ob svojem desnem boku v smeri moje hoje. Gojijo tudi trto, ki je prisotna na E7 že od Žužemberga naprej. Prav preko vinograda sem prišel do te cerkve, kjer je E7 zavila na asfaltno cesto naprej proti Jeruzalemu, ki pa je na tem mestu še zelo daleč. Mislim, da je bila ura okoli 11 dopoldan, za informacijo naj povem, da sem prispel v Jeruzalem že v mraku okoli 18:30.

Na tem mestu sem poslikal bližnjo in daljno okolico Huma. Šlo je za tipično pokrajino tega dela Slovenije: griči, zaselki, travniki, pašniki, odseki listnatih gozdov z bolj redkimi iglavci, vinogradi in v tem pomladanskem aprilskem letnem času s cvetočimi češnjami in drugimi cvetočimi grmički večinoma bele barve.

Na vaškem drevesu v Humu sem opazil tudi tablo z napisom Kog, 2h, PD Maks Meško, Ormož. Proti tem krajem sem se napotil tudi sam v nadaljevanju moje poti.
.
Pot se je spustila po asfaltni cesti v dolino in moraš biti kar pazljiv, da na odcepu pravilno zaviješ ostro v desno in te pot ne potegne naravnost. Tudi če bi tu zgrešil pot in v nadaljevanju pravilno zavil, bi prišel v Šalovce. A vsaka zgrešitev poti pomeni izgubo markacij in potem se je potrebno orientirati na druge načine s pomočjo zemljevidov ipd. Najlažje je seveda hoja po markacijah, zato sam vedno težim, da jim imam na vidiku. Tudi če jih izgubim, se potrudim, da jih zopet najdem in hodim v pravi smeri, namesto, da "lutam" po pokrajini. Seveda pravilno smer hoje omogočajo čestokrat tudi nasveti ljudi, ki jih prosiš, kje je pravilna smer. A oni velikokrat svetujejo svoje variante do določenega mesta, kar pomeni hojo brez markacij. Opazil sem, da imajo veliko željo, da bi hodil po njihovem nasvetu in so kar malo ožaljeni, če jim rečeš, da moraš hoditi za markacijami. Tu sem hodil skozi gozd po lepih asfaltnih cestah, seveda je pot zavila tudi na gozdno pot tik ob tej cesti, da pohodnik ne bi preveč "grizel" asfalta. V končni fazi vedno prideš na asfalt. V spominu imam, da sem prišel v Šalavce, potem ko sem se spustil po travnati površini mimo strašila na asfaltno pot za to vas. Je pa res, da gremo skozi vas Šalevci še enkrat v Goričkem tik pred Hodošem.

Malo naprej od Šalavcev, sem šel mimo tipične prekmurske hiše, ki je bila stilsko zelo lepo urejena. Stala je na samotnem kraju in s svojim sadovnjakom se je lepo vklapljala v panonsko pokrajino, ki je bila tu rahlo gričevnata. Prav taka kot sem se sam vedno predstavljal Prekmurje.

Od tu najprej sem za spremembo hodil po prijetnem gozdu ob zanesljevih in pogostih markacijah še živih barv. Dejstvo je, da pohodniku zelo veliko pomenijo kvalitetna označitev poti bodisi z znaki na drevesih, smernimi puščicami ipd. Po svoje je prav neodgovorno, če določena skupina ljudi prevzame odgovornost za ureditev pohodniške poti, potem pa ne poskrbijo za primerno označitev ljudi in jim povzročijo frustracije raznih vrst, predvsem tujcev, ki ne znajo jezika niti pokrajine.

Na tej poti sem prišel do zapuščene kmetije, kjer sem lahko opazoval blizu hiše gozdarje pri počitku. Tu sem se nekoliko več ostavil, ker se mi je zdelo, da je padlo nekaj dežnih kapel iz vseskozi precej temnih gostih oblakov. Namestil sem na nabrtnik prekrivalo proti dežju. A dežja ne srečo ni bilo, padlo ni niti malo več dežnih kapel. A ravno na tem mestu je pot zavila ostro po gozdu v dolino na plano. Najprej sem zgrešil pot, a glede na pogoste markacije, sem se zavedal, da je potrebno iti nazaj in jih poiskati. To sem tudi storil in kmalu sem prišel na plano in po kratkem vzponu dospel do kmetije, kjer sem v daljavi zagledal belo črno kepo. Sprva se mi je le zdelo, da gre za spečega psa. A ko se je prebudil, skočil na noge in pričel lajati, sem podzavestno zavil na travnik za hišo in hitro odhitel naprej ob spremljajočem oddaljenem pasjem laježu. Niti na misel mi ni prišlo, da bi šel čez to dvorišče kot je bila načrtovana pot in mimo tega velikega ovčarskega psa z gosto in dolgo dlako, verjetno bernandinca.

Ko sem preko travnika prišel na pot, mi sprva ni bilo jasno, kje iti naprej, nazaj, levo ali desno. A pri hiši, kjer sem imel srečanje z lajajočim psom, sem opazil moškega, ki me je opazoval ob njem je bila pasja marcina. Ko je videl, da hodim naprej in nazaj, je začel mahati z roko, da naj grem naprej v smeri moje dotedanje hoje. Očitno se podobna situacija kot se je zgodila meni, dogajala tudi drugim pohodnikom po Ormoški pohodniški poti oziroma E7. Kmalu sem prišel do glavne ceste, mislim da z dvema pasovoma, ki sem jo samo prečil in zopet sem bil na travnikih, njivah, gozdovih. Pot je bila zopet neizrazita, a lepo označena. To priča spodnja fotografija z markacijami na košatem hrastu.

Ko sem prišel iz gozda, me je naprej pozdravil majhen ribnik in opozorilo "audio vodiča", da bo potrebno zavijati levo, desno, kar sem tudi storil, da sem prišel do asfaltne ceste za Lačaves.
.
Lačaves je dolga vas, ki se vije ves čas ob vzpenjajoči cesti. Tu pešpot zavijema malo naokoli in ne direktno proti Jeruzalemo, da se ogledamo Kogško vinorodno območje. Vinogradništvo je v teh krajih resnično na visokem nivoju, kar se odraža na materialnem blagostanju uspešnih vinogradnikov. V teh krajih imajo tudi uspešne obrtnike, saj sem se po kratkem pogovoru z domačinom, ki je urejal okolico redko videne večje hiše iz lesa, ki je namenjena bivanju, izvedel, da jo je kupil od prej omenjenega obrtnika.


Ko sem dospel na vrh klanca, kjer sem opazil trgovino, apartmaje Kog, cerkev, ki se je videla še daleč proč, se je pot spustila navzdol.


Dospel sem do vasi Kog, kot omenjeno izrazito vinogradniški okoliš, z vrsto lepo in moderno urejenimi vinogradi. Meni kot laiku so naredili betonski stebri za vitje trte veliko bolj moderen vtis kot leseni stebriči. A teh tu skoraj ni bilo opaziti. Ti so bili bolj pogosti na Goričkem, kjer običajno nimajo tako obsežnih in moderno urejenih vinogradov.


Tudi hiše tukajšnjih prebivalcev so pričele, da je tu zaslušek kar spodoben.


Kar nekaj časa je bilo potrebno hoditi malo gor in dol sredi vinogradov, hiš in lepim pogledom v dolino, kjer se je že kazala panonska nižina okoli Ljutomera in še naprej proti Madžarski. Ko je cesta zavila v levo, sem se začel strmo spuščati proti vasi Vuzmetinci. Ta kraj se me je že ko sem pregledoval zemljevid vtisnil v spomin, ker je ležal precej nižje kot Lačevas in Kog. Logično mi bi bilo, da bi se pot nadaljevala naprej, a tu je naredila "klobaso" kot mi je malo prej slikovito povedal domačin iz vasi Lačaves, ki sem ga zmotil pri polaganju cevi za fakalno vodo. Povrh sem že zgrešil odcep E7, ki je vodila skozi vinograde in travnike v levi krak Vuzmetincov. Sam sem prišel v središče Vuzmetincov, kjer sem nekaj časa iskal oznake, poslušal avdio vodiča, spraševal domačine, kje iti, da sem končno le odšel po pravi poti do markacij. Le te so se pojavile kakšen kilometer iz križišča, kjer sem dospel v Vuzmetince. Pot je prišla iz travnikov na cesto, po kateri sem se gibal, z namenom, da najdem markacije in pot, ki se bo vzpela do naslednjih hiš Vuzmetincov in turistične kmetije, ki je žal v vodiču narobe napisana in se ji reče turistična kmetija Puklavec.

Ko sem se po poti vzpenjal v zaselek Zasavce, sem ogovoril gospodarja, ki je bil zunaj. Iz pogovora sem izvedel, da je ljudski glasbenik, izdeluje instrument, ki bi ga opisal kot zaprt cilinder s paličico, žal ne vem njegovega imena. Ima na njem tudi patent. Njegova hčerka pa dela v Turistično informativnem centru v Ormožu in bi mi znala odgovoriti na moje vprašanje, zakaj se imenuje kraj Jeruzalem, v katerega sem bil namenjen kot zadnjo točko današnjega pohoda in mesto prenočevanja. To me je vedno zanimalo. Rekel me je, da jo vsak čas pričakuje. Res se je pripeljala z avtomobilom in oče jo je takoj poklical k nama in ji zastavil moje vprašanje. Videlo se je, da je gospodična profesionalka in slikovito mi je povedala naslednjo zgodbo, iz katere izvira ime Jeruzalem. V času križarskih vojn so se križarji namenjeni v sveto deželo vsi utrujeni in bolani ostavili v današnjem Jeruzalemu. Tu so jih domačini rešili njihovih bolezni, sami so pa ugotovili, da ima ta kraj vse lastnosti Jeruzalema v sveti deželi, kamor so bili namanjeni, in sicer: čudovita pokrajina, lepe ženske. Pa morda je to že kar Jeruzalem. Ko so se križarji vračali, so domačine obdarili z darili, v zahvala za njihovo prijaznost do njih. Tako je ta kraj dobil ime Jeruzalem. To je eden redkih manjših krajev v tem delu Slovenije, za katerega sem slišal že prej. Spominjam se steklenice vina, na kateri je pisalo Jeruzalemčan, bila je rumene barve, z moškim s kozarcem v roki. Šlo je za ustekleničeno namizno vino s kovinskim zamaškom. Upam, da ga imam prav v spominu. Že dolgo časa nisem videl te steklenice, ne vem, če ga še prodajajo v taki embalaži. Poleg tega sem pričakoval kraj v ravnini in trg v stilu Gorenjskega Tržiča. Pa kraj, ko sem prišel v njega sploh ni bil takšen. Blagostanje kraja so izpričevali podobno bogati vinogradi kot na Kogu in dva elitna gostinska obrata, kar bom podrobneje opisal nekoliko kasneje.

Na vrhu hriba sem vneto fotografila turistično kmetijo Puklavec, katera glavna tematika je bilo vino, kar so pričali veliki sodovi, ki so sedaj služili kot informativno gradivo.

Sedaj sem odšel proti težko pričakovanemu Jeruzelemu. Bil sem že prav radoveden, kako izgleda. Preko vinogradov in vasi Kajžar, kjer sem opazil hišo z lepimi kaktosi skozi okno, sem se spustil zopet do glavne ceste z dvema označenima pasovoma. Po njej sem se spustil do levega odcepa, ki je vodil do Jeruzalema.

Kmalu sem zagledal vrh brega vodovodni stolp, cerkev, a takrat še nisem vedel, da bom v bližini tega stolpa danes prenočil. Jeruzalem se nisem predstavljal na takem mestu in kot majhno vas. Ko sem prišel do osamljene kmetije, pred katero je brnel traktor in je oral njivo so me smerokazi usmerili v desno, stran od poti, po kateri sem pričakoval, da se bom vzpel na prej opisani hrib z vodovodnim stolpom.

Potem sem izgubljeno hodil po vzpenjajočim travnikom, kjer sem na začetku še opazil oznako Ormoške in E7 poti. Ormoška je celo kazala, da je potrebno zaviti levo, a nikjer nobene izrazite poti, zato sem krenil naprej navzgor. A markacij ni bilo več, premišljeval sem, ali naj grem nazaj, kar sem enkrat že storil. Ker nisem našel pravih markacij sem se vrnil in najprej dospel do hiše v gradnji sredi brega. Ni mi bilo všeč, da sem se oddaljeval od stolpa. Jasno mi je bilo, da bo potrebno iti k njemu, k čemur me ohrabrevala vidna cesta v tej smeri. Prešinil me je strah, da nobena pot ne bo vodila do te opažene poti. Na moje srečo sem po nekaj deset minutah le dospel do ceste, ki bi lahko vodila do Jeruzalema.

Najprej sem šel skozi vas Miklavž pri Ljutomerju, ki ni bila v mojem avdio vodiču, očitno sem zgrešil pravo pot. Malo višje sem zagledal že zbledele oznake Pomurske planinske pozi ali E7, torej je nekoč tu šla markirana pot. Predvidevam, da gre sedaj drugje.

Na cesto za Jeruzalem sem prišel pri hiši s številko 42 Ilovci. Tu sem že zagledal tablo z napisom Jeruzalem.

Odbrzel sem kar naprej kot, da želim v Ljutomer. Že kar nekoliko sem se spustil proti dolini, ko me je prešinilo in sem po mobitelu poklical tega dne načrtovano prenočišče Vinski hram Jeruzalem Brenholc. Prijazna natakarica me je usmerila proti vodovodnemu stolpu in cerkvi, ki sem ju že kar nekaj časa opazoval. Odpravil sem se nazaj v breg proti cerkvi. Kasneje pa sem ugotovil tudi proti dvorcu Jeruzalem s štirimi zvezdicami za kakovost.

Še malo naprej je Vinski hram Jeruzalem Brenholc, ki je enako odličen gostinski obrat z dobro hrano, prijazno postrežbo in lepimi sobami. Cene niso ravno nizke glede na kakovost, ki jo nudijo. Sama gostilna se nahaja v prenovljenih prostorih bivšega dvorca ali samostana, kar se vidi po visokih stropih in srednjeveški arhitekturi. Izvedel sem, da sem gor prihaja veliko avtobusov na kosila, večerje, seveda pa uživajo tudi v lepi okolici gričev Slovenskih Goric. Veliko gostov imajo iz Nemčije, kar mi je povedala natakarica z dejstvom, da poleti tu gori veliko "šprehajo" po Nemško. Ves zadovoljen, da sem prišel v Jeruzalem po več urnih hoji, sem se najprej uredil v kopalnici sobe, ki sem jo najel. Sledila je dobra večerja in dober spanec iz četrtka na petek. Zajtrka zjutraj nisem bil deležen, ker sem odšel iz gostilne že ob 6 uri zjutraj. Tega dne sem moral dospeti do Moravskih toplic, ki so od tu oddaljene 32 km. Veselil pa me je vzpon 0 v vodiču. To se na E7 zgodi samo še enkrat in sicer na odcepu iz Gornjih Petrovcev do Hodoša. Drugače pa je vedno vzpon vsaj 150 m in več.