Wednesday, February 27, 2008

Pohod po evropski pešpoti E7 od Podlehnika do Ormoža

Tega dne naju je čakal zelo dolg in naporen pohod iz Podlehnika, bolj natančno iz gostišča Pri Ribniku do Ormoža. Po pregledu vodiča E7 sva ugotovila, da je dolžina poti okoli 40 km in vzponom okoli 700 višinskih metrov. Temu primerno sva začela pohod ob 6 uri zjutraj. Zakaj sva se odločila za tako dolgo razdaljo? Tone je nujno moral ujeti vlak iz Ormoža za Ljubljano, ki odpelje iz železniške postoje Ormož ob 19:45 uri. Naslednji dan je že moral biti na delovnem mestu. Pri meni je bila situacija lažja, saj sem imel zimske počitnice, a kljub temu sem imel željo, da bi ujel ta vlak. Ko sva vstopila na plano, se je najprej postavilo vprašanje, kje nadaljevati pot. Oprla sva se na vodiča E7, ki naju je vodil do asfaltne ceste, ki je sprva zavila v nasprotno smer, kot sva videla naselje Podlehnik.

Ker sva sledila vodiču, v katerem piše: Najprej gremo mimo gostišča desno, ob obali ribnika do gozda in ob njegovem robu levo navzgor po kolovozu do ceste. Na njej zavijemo desno in gremo mimo obeh hiš v gozd, kjer oznaki kmalu pokažeta desno na kolovoz.Slepo sva verjela vodiču, da morava zaviti desno na kolovoz, kar nama ni bilo logično. Ker sva spregledala tudi oznako, sva odšla po cesti naprej in navzgor. Oznak Haloške planinske poti ni bilo več, katerim sva sledila. Kmalu nama je postalo jasno, da nisva na pravi poti. Nekoliko naju je zaskrbelo, ker sva vedela, da ne smeva zgubljati preveč časa. Vrnila sva se nazaj, dokler nisva zagledala oznak za nadaljevanje, a bile so na levi strani. Z zadovoljstvom sva se spustila po gozdni cesti do Podlehnika, kjer je Tone želel iti po žig v motel Podlehnik, za katerega pa sva že vnaprej vedela, da je zaprt. To sva izvedela od domačinov.

Z hitrim korakom sva nadaljevala proti naselju Podlehnik. Tone si je nabral že nekaj prednosti, ker se je zavedal, da ne sme zamuditi vlaka. Tudi jaz sem na napol tekel, pa kljub temu, sem lahko opazoval Toneta, ki se je ustavil pred trgovino, da jo odprejo ob 7:30. Ker sem sam kupil pijačo že na bencinskem servisu v Podlehniku, sem po vodniku zavil desno v haloške hribe.

Pot se je pričela vzpenjati navzgor skoz naselje Podlehnik. Vodič me je kmalu usmeril na gozdno pot, za katero lahko rečem, da je na tem mestu zelo slabo označena z okroglimi rdeče belimi oznakami Haloške planinske poti. Na tem delu so okrogle rdeče rumene oznake E7 zelo redke. Ko sem po nekaj minutah prišel na razcep poti nisem videl nikjer nobenega znaka za nadaljevanje. Zato sem šel najprej po eni poti in v dolžini 200 m nobene oznake, potem še po drugi poti zopet nobene oznake v dolžini 200 m. Sedaj sem se moral odločiti po kateri poti iti. Na mojo žalost sem se odločil za napačno. To sem opazil, ko je bila gozdna pot, ki je peljala tudi čez travnike in vinograde, postavljene v breg, vedno manj izrazita. Na koncu pa je izginila. Mir so zmotile samo srne, ki so v galopu planile mimo mene. Vrnil sem se na razcep in poskusil srečo še po drugi poti. Po 300 m vzpenjanja po tej poti, sem na moje veselje le zagledal na betonskem stebru vinograda rdeče belo oznako. Sedaj sem vedel, da sem zopet na pravi poti.

A porajalo se mi je novo vprašanje: Ali je Tone za mano ali pred mano? Kot sem omenil se je ostavil pri trgovini in od tistega trenutka sem hodil sam. Ni mi preostalo drugega, da sem ga poklical na njegov mobitel. Na srečo se je po nekaj poskusih klicanja oglasil in mi sporočil, da je že pred mano in da me čaka pred nekim vinotočem, ki jih v teh krajih ni manjkalo. Po četrt ure hoje sem zagledal Toneta, ki je čakal pred omenjenim vinotočem. Ko sem se mu približal, sem izrekel nekaj pikrih na označeno pot, da sem nekoliko potešil svojo jezo. Strumno sva nadaljevala pot navzgor po asfaltu mimo lepih hiš in vikendov. Posebno všeč mi je bil bernandinec, ki je svojo prisotnost razkazoval z laježem in vzpenjanjem na leseno ograjo vikenda.

Kar nekaj ur je bilo potrebno hoditi po grebenu haloških gričev, da sva se spustila v vas Dravce. Ker sem popil vso vodo, sem želel na turistični kmetiji Korpič obnoviti zaloge. Želel sem kupiti sadni sok, vendar mi je lastnik, ki je ravno takrat prišel mimo naju, povedal, da ima samo Fruc. Ponudil nama pa je tudi njegovo žlahtno kapljico, ki jo je pridelal. Tone se je odzval ponudbi, meni v tistem trenutku ni preveč prijalo niti vino niti Fruc, tako da nisem vzel ničesar od omenjenega. Prijazen gospodar nama je tudi razkazal manjši muzej z imenom Od zrna do kruha. V njem so prikazovali krajani te vasi, kakšne pripomočke so potrebovali, da so spekli kruh. Na stenah pa je bilo tudi nekaj opisov, povezanih s to dejavnostjo. Skratka zelo zanimiva turistična kmetija, ki nudi poleg gostinski storitev tudi športne aktivnosti in kulturo tega kraja.



Zopet sva bila na asfaltni poti in vzpenjajoč se v breg proti Gradišču. Od tu je bil lep pogled na Dravinju in v daljavi se je videl že tudi grad Borl, do katerega sva želala priti okoli 12 ure, kar bi pomenilo, da sva še vedno v igri, da ujameva želeni vlak.


Ko sva se vzpela na Gradišče, je bilo jasno, da bova proti Borlu hodila malo gor in dol ob zanimiven pogledu v dolino, kjer je bilo moč videti tudi mesto Ptuj in njegove okoliške vasi.

Več kot uro je bilo potrebno hoditi po tem terenu in vročem februarskem soncu, ko so bile temperature okoli 15 stopinj celzija. Ob poti je morda bila za mene še najbolj nenavadna boječa koza, ki se je pasla na bregu travnika. Opazil sem, da se živali ne počutijo najbolj, če jih fotografiraš. Tako je bilo tudi tokrat.

Ko sem prišel do smerokaza, ki je kazal v smeri moje hoje na Cirkulane. Medtem, ko je za grad Borl usmerjal navzdol, sem se pričel spuščati v dolino.

Pot me je pripeljala v dolino. Grad Borl na vzpetini me je poleg markacij usmerjal v nadaljevanju moje hoje. Potrebno je bilo iti na lokalno cesto in kmalu iz nje po travniški ozki poti do brvi čez potok. Ko sem šel čez brv potoka sem zagledal pred sabo dve hiški, proti katerim sem se usmeril po nasvetu vodnika in verjetno tudi markacij.Izpred hiše sta proti meni planila dva psa, ki sta agresivno lajala. Posebno manjši je kazal močno agresivnost, da je izrazito kazal svoje zobe. Mirno sem nadaljeval pot in stopil na širšo makedamsko cesto, ki je vodila proti cerkvi Sv. Ane na vzpetini.

Tu sva bila zopet s Tonetom v kontaktu preko mobilnih telefonov. Bil je nekaj 10 minut pred menoj in mi je spročil, da je na gradu Borl, vendar nima smisla glede na stisko časa hoditi do njega, ker ni nikogar. Domenila sva se, da se dobiva pri transformatorski postaji pod gradom Borl.

V bližini transformatorske postaje sem zopet naletel na znanilce pomladi zvončke. Toneta še ni bilo na vidiku, a sem ga pričakoval, a kljub temu sem se odpravil naprej proti glavni cesti za Ptuj in Varaždin. Kmalu sem zagledal tudi Toneta, ki me je s hitrim korakom dohitel. Odpravila sva se do gostišča Herman Kokol, kjer sem si kupil 2 litra gostega soka, ki mi je predstavljal tudi hrano, saj tistega dne še nisem zaužil še nobene hrane. Ko sem pretočil tekočino v bidona, sva se lahko s prijateljem odpravila najprej proti Ormožu. Zavedala sva se, da bo ta del poti odločil, ali bova ujela vlak ali ne.

Ko sva šla čez most Drave, si zanimanjem ogleda Dravo in še zadnjič grad Borl iz neposredne bližine, sva stopila v Prlekiju. Tega v tistem trenutku še nisem vedel, vendar je kasneje sledila ta informacija s strani domačinov.

Kmalu nato sva zavila za 90 stopinj v smeri najine hoje. Glede na podatke iz vodnika bi morala kmalu najti cesto, ki jo pa nikakor nisva videla. Glede na časovno stisko sva "odrvela" po asfaltu do prve vasi. Tone je bil že kar nekaj sto metrov pred mano. Osebno mi ni bilo všeč, da ne hodim po markirani poti evropske pešpoti E7 z okroglo rdečo rumeno oznako in Ormoški poti z okroglo rdečo belo oznako. Ko sem videl domačina, ki je na vrtu obrezoval drevje, kar je počelo ogromno ljudi ob poti, s to razliko, da so nekateri obrezovali tudi trto, sem se odpravil čez travnik do njega. Takoj se je videlo, da je prijazen človek. Vprašal sem ga, ali je v gozdu videl okrogle rdeče rumene oznake. Pritrdil mi je, skočil iz lojtre in mi rekel, da mi jih bo pokazal. V trenutku sem postal boljše volje in mu z veseljem sledil. Med hojo mi je pripovedoval, da je nekoč delal pri SCT. Naneslo je, da so gradili tudi v Kobaridu, iz koder tudi pride slovenska E7. Že takoj na obrobu gozda sem zagledal prvo markacijo E7, malo naprej še drugo. Zahvalil sem se prijaznemu gospodu za pomoč in odšla sva vsak svojo pot. On obrezovati drevje, jaz pa naprej po E7. Upal sem samo,da bo pot solidno označena, drugače se bom hitro izgubil v gozdu z listnatim drevjem in Dravo na moji desni strani. Šlo je za dokaj širok kolovoz, ki je potekal po ravnem terenu. Nekajkrat sem zgrešil pot po svoji krivdi, a vedno sem se vrnil do zadnje oznake in nadaljeval pot v pravi smeri.

Moj prvi geografski cilj je bila hidroelektrarna Formin, do katere sem prišel po dveh urah hoje. Šel sem mimo nekaterih zanimivih objektov kot je tovarna Perutnine Ptuj, lovska koča in lovska opazovalnica. Hodil pa nisem samo po gozdu, ampak tudi med njivami in po travnikih.



Preko travnikov in kolovoza sem prišel do HE Formin, ki je zanimiv gospodarski objekt, ki ga ne vidiš vsak dan.

Sedaj je bilo potrebno iti skozi prvo prleško vas Osluševci.

Pot je bila ves čas lepo označeni z oznakami E7, da ni bilo problemov z orientacijo. Skrbeti je bilo potrebno le za dovolj hiter korak. Na vrtovih so bili domačini,ki so mi povedali, da je šel tu mimo Tone že pred kakšno uro. Ena izmed domačink me je na to izrecno opozorila po prošnji Toneta za to sporočilo. Opazil sem še zanimiv šport, s katerim so se ukvarjali domačin v zgodnjem ponedeljkovem popoldanskem času.Šlo je za keglanje,pri čemer je bila krogla pritrjena na vrv. V daljavi sem zagledal malo naprej od Osluševcev večje naselje z velikimi stavbami. Predvideval sem, da gre za cerkev, grad. Domačina sem vprašal, katero naselje je to in na žalost to ni bil Ormož, kot sem si želel, ampak Velika Nedelja, ki je bo besedah domačinov oddaljena od Ormoža okoli 4 km. To sem kasneje spoznal tudi sam. Ko sem prečkal cesto, ki je peljala proti Veliki Nedelji, sem se odpravil proti vasi Podgovci, kjer se je že od daleč videlo, da se bo potrebno povzpeti na manjši hrib.

Monotonost ravnine je prekinil vzpon iz Podgorcev proti Veliki Nedelji. Zopet sem prišel do vinogradov, ko se je pot spustila proti vasi Sodinci, ki je zopet na ravnini. Iz te vasi se je potrebno vzpeti do naselja Senešce. Ko sem začenjal vzpon je bila ura blizu 6 popoldan. Ko sem pa šel skozi vas Senešce se je pa že počasi mračilo. V tem trenutku mi je bilo jasno, da peš tega dne ne bom prišel v Ormož. Obstajale so variante, da prespim v Veliki Nedelji, a po besedah domačinov tam ni prenočišč, da iz Velike Nedelje pokličem taksi in se odpeljem v Ormož ipd. Vse skozi sem pričakoval, da se bo pot le končno spustila v Veliko Nedeljo. Ko se je to zgodilo, sem prišel do hiše na robu vzpona. Zunaj sem zagledal mladega moškega z majhnim otrokom. Vprašal sem ga koliko je do Velike Nedelje, ali so tam prenočišča. Na moje presenečenje mi je odgovoril negativno glede prenočišč v Veliki Nedelji, ima jih pa njegova snaha,ki ima registrirano turistično kmetijo. Takoj sem predvidel, kje naj bi to bilo, saj sem šel pred nekaj minutami mimo, a meni se je to zdela bolj vaška gostilna, enostavno nisem bil pozoren, ko sem šel mimo, saj tu nisem načrtoval postanka. Ko sem nekoliko premislil, sem ugotovil, da bi bilo zelo dobro, da prespim na turistični kmetiji Sonja Ozmec, kajti drugi dan lahko naredim še pot do Ormoža, kar mi bo zelo oljašalo nadaljno pot do Hodoša v bližnji bodočnosti. Mladi moški mi je ponudil prevoz do gostišča, ker je opazil, da sem zelo že utrujen, kar je povsem normalno po 12 urni hoji brez pravega počitka. Na tem kmečkem turizmu sem zelo dobro večerjal in prav tako trdno spal v lepo urejeni sobi s tušem in WC. Pri večerji sem lahko opazoval tudi utrip vaške gostilne, kateri so gostje domačini. Naslednji dan sem se okoli 8 ure odpravil iz Senešce proti Ormožu.

Tega dne je bil moj korak veliko počasnejši, saj se mi ni nikamor mudilo glede na odhod mojega vlaka iz Ormoža ob 13 uri. Kako prijetno je po 2 dnevih hitenja, tempo nekoliko umiriti. Markacije so me uspešno vodile naprej proti cesti, a na moje začudenje nisem zavil v Veliko Nedeljo, ampak na cesto mimo obsežnih vinogradov, kjer je moški obrezoval trto. Na moje vprašanje mi je razložil, da v tem vinogradu gojijo 20 vrst trte in vse sorte so na določenih delih.

V nadaljevanju pohoda sem prišel v naselje Velika Nedelja, vendar center naselja sem opazoval iz daljave.

Vzpel sem se do vasi Hajdnl,ki je bila zadnja vas pred Ormožom. Tu mi je domačinka zopet povedala, da se od tu v lepem vremenu vidi Ptuj in Varaždin z okoliškimi griči. Tu sem vozil nekoliko "veleslalom" med hišami in vrtovi, da sem prišel do gozdne ceste, ki mi je odpeljala na obrobje Ormoža.

Ko sem prišel iz gozda, sem šel po makedamski cesti nekaj metrov in proti podvozu glede na markacije in navodila iz vodiča E7.

Ko sem pod podvozem zagledal potok, mi ni bilo takoj jasno, kako ćez njega, sam nisem videl nobenega mostička. Po nekaj sekundah gledanje, se je le prikazal pred menoj in zadovoljen sem stopil čezenj na bližnja ormoška polja.

Po travniški stezi sem se odpravil do prvih hiš na Cvetlični ulici. Pred hišo sem srečal starejšega moškega, ki je škropil sadje. Vprašal sem ga, kje je železniška postaja. Po odgovoru na to vprašanje, je nanesla beseda tudi na gospodarstvo tega kraja, saj sem od prej vedel, da je tu tovarna sladkorja Ormož. Na moje presenečenje mi je gospod povedal, da tovarna "stoji",kajti zaprl jo je lastnik iz Nizozemske, da bi s tem zmanjšal konkurenco. Povedal mi je tudi, da po teh gozdovih, iz katerih sem ravno kar prišel, nabira gobe.

Po tem zanimivem pogovoru sem se odpravil v center Ormoža in nekoliko kasneje proti železniški postaji Ormož, ki je kakšnih 800 m oddaljena od centra mesta.

2 comments:

Anonymous said...
This comment has been removed by a blog administrator.
Anonymous said...

Hello. This post is likeable, and your blog is very interesting, congratulations :-). I will add in my blogroll =). If possible gives a last there on my blog, it is about the Webcam, I hope you enjoy. The address is http://webcam-brasil.blogspot.com. A hug.