Wednesday, February 27, 2008

Pohod po evropski pešpoti E7 od Rudijevega doma do Podlehnika

V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila naprej po slovenski E7 poti v osrčje Haloz. Krenila sva iz Rudijeva doma in vsaj meni je bilo kar prijetno pri srcu, da se ni bilo potrebno vzpeti na Donačko gora, kajti pot pelje mimo nje. Malo za kočo sva imela priložnost opazovati zvončke, ki so prekrili gozdna tla.

Malo naprej je bilo možno opaziti, kaj se zgodi z markacijami E7. Drevesa posekajo in kakšen izmed njih je tudi z markacijo E7. Morda pa bo kakšnemu popotniku manjkala ravno ta markacija za tekoče nadaljevanje poti.

Od tu naju je pot vodila v Završe, ki je tipična haloška vas. Griči, grape, vinska trta, nekoliko starejši avtomobili, ne preveč razkošne večinoma kmečke hiše.

Čakali so naju zopet griči, doline poraščene z listnatim drevjem ali pokriti s travniki. V listnatem gozdu sva morala hoditi čez številna debla, ki so jih verjetno pred kratkim posekali za kurjavo. V takem trenutku se človek zave, kaj pomeni pot brez ovir.

Čakala naju je še ena atrakcija v vasi Kupčinji vrh, ki leži pod večjih hribom Jelovice. Ta atrakcija je bilo škotsko govedo, ki je bilo presenetljivo plašno v primerjavi z našimi kravami. Takoj, ko so naju zagledali so se spustili v dir in nama izginili izpred oči. Ko sva se pogovarjala z gospodarico, nama je povedala, da imajo škotsko govedo že 3 leta. Redijo jih za meso. Njena prednost pa je, da se hranijo s travo, kar pomeni, da imajo kvalitetno meso.

Sedaj naju je čakal vzpon čez vrh Jelovice in že pogled na hrib je nakazoval, da bo potrebno zopet hoditi v strmejši hrib, kar je vedno naporno za telo.

Osebno sem se zelo odahnil, ko sem prisopihal na vrh Jelovice. Tonetu se ni zdelo smiselno slikati z gozdom poraščenega vrha, a jaz sem kljub temu posnel vrh. Na sliki opazimo tudi okroglo rdeče belo markacijo, ki označuje Haloško planinsko pot. Kmalu sva spoznala, da naju bodo te oznake vodile po tem delu evropske pešpoti. Okrogle rdeče rumene oznanke E7 so na tem delu poti zelo redke. Ravno toliko jih je, da nas na vsake toliko časa opozorijo na evropsko pešpot. Te oznake postanejo nekoliko bolj pogoste, ko se pričnemo spuščati iz Boflenka proti Ptujskim goram. Zelo izginejo zopet pri Podlehniku. Zopet pa se pojavijo v zglednem številu na poti, za katero je zadolženo planinsko društvo Maks Meško iz Ormoža.

Od tu se napotimo proti cerkvi na Boflenku. Ko pridemo na greben lahko prvič zagledamo Ptujsko goro v daljavi.

Malo pred Boflenkom sva srečala nekaj zanimivih ljudi. Nasproti sta prišle dve planinki iz Maribora, ki sta naju razveselili z novico, da je malo naprej že cerkev Sv. Bonflek. Poleg tega sta nama povedali, da velikokrat hodita tu proti Rudijevem domu v vseh letnih časih, tudi pozimi. Malo nižje sva srečala starejšega moškega, ki je grabil odpadlo listje iz poti, da si je ustvaril vozno pot proti vrhu. Povedal nama je, da živi v Žireh na Primorskem, drugače je pa iz teh krajev, kjer je podedoval premoženje. Zdelo se mu je tudi, da bi država finančno lahko bolj pomagala tem krajem. Ko sva se odpravila naprej po poti, sva resnično zagledala turistično kmetijo in v ozadju cerkev sv. Bonflek.
.
Pri tej cerkvi je tudi pokopališče in naneslo je, da sem si ga nekoliko ogledal. Na pokopališčih mi padejo v oči fotografije pokojnikov, leto rojstva in smrti, priimki, ki so v teh krajih ipd. Človeka gane, kako je človeško življenje minljivo in mu postane kar tesno pri srcu. A tega dne ni bilo prostora za melanhonijo, saj naju je čakala še dolga pot. Po izkušnjah naju je čakalo še veliko zanimivih krajev in ljudi. In res je bilo tako.

Po strmem hribu sva se spustila v dolino reke Dravinje. Še prej sva ugotavljala kam je kazal odlomljeni znak Ptujska gora 1h 15 min in Doklence 1h 50 min. Zgodilo se je, da je ta znak obstal Tonetu v rokah. Kljub temu sva ugotovila, kje se nadaljuje pot.

Nekoliko nižje se je odprl še lepši pogled na Ptujsko goro, ki resnično izstopa iz pokrajine s svojo ogromno cerkvijo, ki je posvečena Sv. Mariji in je romarsko središče kot cerkev Sv. Marije na Brezjah na Gorenjskem.
.
Po hribu sva se spustila v vas Naraplje, ki je v dolini. Pred vasjo sva lahko opazovala teloh v vsej svoji lepoti.

Sedaj je bilo potrebno priti po asfaltni poti do reke Dravinje in potem skozi vas Stogovce, kjer sem opazil gnezdo štorklje. Tu sta naju pri slikanju in menjavanju spominske kartice fotoaparata opazovali dve mladenki, ki sva jih kasneje osebno spoznala v gostišču Pri Ribniku.

Od tu naprej ni bila več daleč Ptujska gora, ki je resnično kraj lepih sakralnih objektov in z veliko energije. Zaradi vsega tega tu ne manjka ljudi, posebej v nedeljah. To je dan, v katereme sva tudi midva obiskala ta kraj. Tone je iskal žig, zato je zašel tudi v trgovino s spominki. Tudi meni se je porajala ideja, da kupim kakšen spominek v obliki manjšega kipca. Odločil sem se za manjši kipec Sv. Marije, ki sedaj krasi mojo sobo, poleg ostalih kipcev, ki sem jih prinesel iz raznih potovanj.

Ko sva zapustila Ptujsko goro sva se najprej odpravila k drugemu današnjemu daljšemu vzponu na Janški vrh, zopet z cerkvijo na vrhu. Potrebno se je bilo kar potruditi s hojo v strmino, da sva približno po 40 minut hoje zopet bila deležna spusta.

Med spustom naju je očarala lepa doga, očitno so to kraji, kjer imajo poleg številnih "cuckov" tudi lepe čistokrvne pse.

Ko sva šla v dolini mimo vasi, sva prišla v gozdu do nenavadne poti, ki je bila betonska z vrezanimi žlebovi, vendar se beton ni raztezal čez celotno širino poti, ampak samo za nekaj dcm na mestu, kjer gredo pri avtomobilu kolesa. Na sredini pa je bil klasični kolovoz, torej peščena tla. Očitno je bilo, da bova na vrhu zagledala nekoliko bogatejše naselje oz. kmetije.

Ta nenavadna pot naju je pripeljala v Dežno pri Podlehniku. Tone, ki je hodil pred mano se je ustavil pred vikendom, kjer je klepetal z lastnikom vikenda. Odrekel se ni tudi kozarcu vina, ki je bil pridelan v teh vinogradih. Vinogradi so tukaj postajali veliki in so naznanjali, da prihajamo v vinoroden okoliš, kjer se prideluje veliko kvalitetnega vina. Že preden sem stopil mimo vikenda, kjer se je ustavil Tone, sem sklenil, da se ne ustavim, ker mi v tem trenutku vino ni prav nič teknilo. Vse skozi sem svoje telo "močil" z Zalo vodo z okusom bele breskve in ves čas sem čutil kislikasti okus v ustih. Poleg tega pa nisem vajen, da uživam alkohol med napornejšo hojo, kot sem jo bil deležen tega dne. Veliko bolj mi ustreza pijača take vrste po končanem naporu.

Ob spremstvu pasjega laježa s strani "cucka", ki je s svojimi malimi tačkami vztrajno tekel za mano in agresivno lajal, sem dospel do vrha brega, ki se je vlekel kar nekaj časa in tudi strmina mi ni dala dihati. Zelo sem se odahnil, ko ga je bilo konec.

V nadaljevanju je pot vodila v glavnem navzdol, a malo tudi navzgor skozi značilne prostrane vinograde proti Podlehniku, bolj točno proti gostišču Pri Ribniku, ki je kakšen kilometer pred naseljem Podlehnik.

Ko sva zagledala naselje pod sabo, ki je bil po vseh značilnosti Podlehnik, kar je potrjeval tudi ribnik v daljavi, sva se oddahnila, saj sva vedela, da bova prišla do gostišča pred nočjo.

Potrebno je bilo samo še iti mimo markantne cerkve in se spustiti do ribnika.


Ker sva prišla po gozdu na desno obalo, naju je tik pred gostiščem čakalo presenečenje v obliki vode, ki jo ni bilo mogoče prečiti, ne da bi stopil v blato in si zmočil in umazal čevlje z blatom. Osebno sem se odločil, da grem po ozkem kovinske robu v obliki tračnice. Strah me je bilo, da padem v vodo. Pri prečkanju sem se počutil kot cirkusant na žičnati vrvi visoko v zraku, vendar meni ni pretila nevarnost višine. Dobil sem malo adrenalina, a srečno prispel na drugo stran.

V gostišču Pri ribniku naju je čakala okusna hrana, lepa soba, dobra družba gostilniškega osebja.

No comments: