Friday, August 17, 2007

Pohod mejni prehod Robič - Tolmin

Na mejni prehod Robič, ki je 10 km oddaljen od Kobarida sva z Mihom prispela v zgodnjih jutranjih urah, ko še ni bilo sonca nad visokimi vrhovi nad Robičem.

Cesta iz mejnega prehoda Robič naju je vodila navzdol proti Kobaridu mimo vasi Robič, Sužid in Svino. V vasi Robič nama ni v prvem poiskusu uspelo zaviti v desno po makedamski poti v Sužid zaradi zelo obledele oznake ob robu ceste. Šele, ko sva prišla do pokopališča v Robiču, naju je gospod iz teh krajev usmeril na pravo cesto. Ob tem pa nama je povedal, da je gora s strmimi pobočji na desni strani Matajur. On kot lovec se lahko povzpne na njega, ostalim pa odsvetuje vzpon iz te strani. Naštel nama je tudi njegove trofeje: medveda, muflona itd.

Po prej navedeni cesti sva prišla na rob Matajurja, kjer je žuborela voda iz vodnjaka. Miha si je natočil vode iz njega.

Vasi Sužid in Svino sta si zelo podobni med sabo, obe imata cerkvi, veliko kmečkih hiš v mediteranskem stilu in nekoliko oddaljene višje gore. Gozdnate gore pa so v neposredni bližini.

Po dobrih 2 urah hoje sva se pričela približevati Kobaridu, ki ima še bolj značilno panoramo kot prej opisane vasi. Kobarid je turistično razvit kraj. V njem sva opazila številne tuje goste, dokaj bogato turistično ponudbo od prenočitvenih kapacitet, gostiln, trgovin, športnih storitev, kamp ipd.

Tudi midva sva se odpravila v hotel Hvala po najina nahrbtnika, da sva lahko nadaljevala pot. Naj omenim, da sva v tem hotela prenočila. V jutranjih urah sva se z najetim avtomobilom odpeljala do mejenega prehoda Robič, da sva lahko pričela z najinim pohodom.

Iz središča Kobarida sva se odpravila proti vasi Krn, ki leži visoko nad Kobaridom in preko katere se pride čez planine do Tolmina. V kobariški trgovini sva si kupila nekaj hrane in pijače, da bi zmogla naporno pot čez hribe.

Najprej sva se odpravila proti Napoleonovemu mostu, pod katerim teče v soteski turkizna Soča.

Tu sva za mostom zavila desno proti vasem Ladru, Smastu, Libušnjam, Vrsnu in na koncu Krnu.

Cesta je šla ves čas navzgor. Prej omenjene vasi so se vrstile ena za drugo. Najprej nama je pozornost vzbudila tabla grob slovenskega pesnika Simona Gregorčiča. A po pogovoru z domačinom sva ugotovila, da je nekoliko oddaljen od najine poti, zato ga nisva obiskala. .
Ustavila sva se v vasi Libušnjah, pri cerkvi z oker fasado, kjer je bil lep pogled na Kobarid in njegovo okolico. Sprva sva mislila, da je v tej cerkvi pokopan Simon Gregorčič, a sva po pogovoru z domačinko izvedela, da je pokopan v cerkvi Sv. Lovrenca nekoliko nižje, kjer je pokopališče tudi za Vrsno. Zanimivo iz njenega pripovedovanja je bilo, da so vse domačine v času 1.svetovne vojne in Soške fronte preselili v italijanski Napoli.

Prepašačila sva v vas Vrsno, kjer je smerokaz kazal k rojstni hiši Simona Gregorčiča. Upala sva, da ni predaleč iz poti, kar se nama je tudi uresničilo. Rojstna hiša goriškega slavčka je samo par korakov iz poti E7. Hiša pesnika je spremenjena v muzuj. Oskrbnica pa ima v hiši tudi manjši bife, tako da se je moč odžejati.

Oskrbnica nama je dovolila, da si ogledava muzej tudi od znotraj, ker je ravno pomivala tla muzejske hiše in je menila, da je že suha. Muzej prikazuje življenje in delo pesnika skozi njegovo življenje v 19. in začetku 20. stoletja.

Ko sva bila zopet na cesti, vročem soncu sva nadaljevala pot proti vasi Krn. Še prej sem se ozrl nazaj proti Vrsnu in zagledal lep panoramski pogled na to vas, kar sem zajel tudi z objektivom.

Po strmi cesti sva prišla do vasi Krn, ki je najvišje ležeča vas od prej omenjenih. Tu sva se zavedala, da je konec asfaltne ceste in da bo potrebno od sedaj naprej hoditi po gozdnih, planinskih poteh in mulatjerah. Mulatjere so ceste po planinah in gozdovih v teh krajih, ki so jih gradili Italijani in morda tudi Avstro-ogrska vojska, in so jih uporabljali v vojaške namene med 1. svetovno vojno in po njej.

Nad vasjo sva zagledala Srednji in Mali vrh, Maselnik ter Mali Stador.

Priti je bilo potrebno samo do začetkov pobočij pod Krnom, da sva lahko nadaljevala pot proti Tolminu. Avto na sliki je bil boljši pohodnik od naju po kolovozih kot so na sliki, pa tudi on je imel težave z vzpenjanjem kot midva, kljub temu, da sva hodila v nordijski tehniki hoje. Ravno tako na "Štirih kolesih" kot džip.

Prispela sva na najino prvo mulatjero, ki je udobna in varna pot za pohodnike.

Čakala sva Puščavnikovo jamo, ki je na tabli opisana: Nad potjo je kaverna, kjer je 18 let živel Gabršček Franc, imenovan Puščavnik (Majdičev). Rojen je bil 1876, l. 1952 ga je zasul snežni plaz, kjer je premenil.

Vstopila sva v gorski svet, kjer so "doma" planinske poseke, pašniki, pobočja poraščena z gozdovi, bele skale, krave na paši, planšarije. Prva planina, mimo katere sva šla, je bila Pretovč. .
V foto-objektiv sem ujel tudi sosednjo planino Medrjo.

Še nekoliko nižje je bila planina z zanimivim imenom Laška seč, kjer sva se natočila vode v vodnjaku. Voda je bolj kaplala kot tekla, vendar če ti uspe pravilno namestiti bidon ob vodnjaku stoji samodejno in v nekaj minutah je poln. Klopco ob koči sva uporabila za krajši počitek.

Iz teh področij je tudi najlepši pogled na gore Tolminski Kuk, Migovec in Grušnico, ki so bile v času najinega obiska v meglah.
.
Po strmih pobočjih, kjer je potrebno premagovanje ovir v obliki žičnatih ograj kot ovire. Vendar je narava tu poskrbela tudi za nagrado v obliki sladkih robid črne barve. Vredno se je poslatkati z njimi. Na koncu tega pobočja čaka še ena paša za oči: Spominska cerkev Sv. Duha na Javorci.

Cerkev Sv. Duha v Javorci so gradili avstrijski vojaki od marca do konca oktobra leta 1916 leta po načrtih avstrijskega arhitekta. Zamisel o spominski cerkvi je uresničena v hrastovih ploščah z vžganimi imeni avstro-ogrskih vojakov iz 3. gorske brigade, ki so padli do poletja 1916 na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Rdečem robu in Slemenu.

Pot naju je vodila večinoma po makedamski, deloma pa po asfaltni cesti do Tolmina okoli 10 km. Po takšnih potej je potrebno samo hoditi. Okoli poti so bila strma pobočja, ki so se spuščala v sotesko. Na vsake toliko časa naju je prehitel avtomobil. Šla sva mimo cevi z vodo, kjer je pisalo zdravilna voda. Težko se je odreči ob takem napisu, da jo ne bi natočil v bidon. Najprej te zanima, ali je moč čutiti, kakšen poseben okus te vode. Ugotoviš, da je okus običajen. A še vedno verjameš, da je zdravilna. Glede teh stvari težko verjameš, da bi se kdo šalil iz tako pomembnih sporočil. Več o zdravilnih vodah na tem področju si preberite na spletni povezavi: http://www.lto-sotocje.si/slovensko/zdravilne_vode-izviri.asp . Šla sva mimo še ene cerkve, ki pa nima toliko obiskovalcev kot prej omenjena, čeprav sta si v določenih elemetnih podobni.

Srce popotnika se razveseli, ko po 40 km zagleda cilj, v najinem primeru Tolmin. Mogoče so to najlepši trenutki popotnika in tudi vsakega planica, ko doseže svoj cilj. Hoja po pešpoteh v dolžinah okoli 30 km niso samo užitek, je veliko fizičnih bolečin med hojo, naveličanosti s hojo. A tudi veliko lepega npr. veličastno lepa narava, kar prav gotovo velja za te kraje, ki jih opisujem v blogu, doseganje cilja, uresničevanje načrtov, stik s kulturnim okoljem ob poti ipd.

A še prej sva šla skozi vas Zatolmin, ki je premestje Tolmina. V zraku sva opazila nekaj jadralnih padalcev, ki na najino presenečenje niso pristajali na travnikih v bližini Tolmina, ampak nekje zunaj naselja.
.
Po cesti sva prišla v center Tolmina, kjer sva vstopila v trgovino z živili tik pred njenim zaprtjem. S polnimi vrečkami sva se odpravila v hotel Krn, kjer sva si naročila večerjo in prespala v urejeni in udobni sobi.

1 comment:

Gio Ve said...

Just to complete our interesting report, please give a look at the collection of political borders in http://www.pillandia.blogspot.com
Best wishes!