Tu se je začela pot vzpenjati navkreber proti planini Razor. Od tega mesta naprej gre pot ves čas navzgor, nekje položneje, drugje strmeje, predvsem v zadnjem delu poti. V spodnjem delu poti je zanimiva soteska, čez katero vodi Hudičev most.
Nekoliko višje sva šla mimo Zadlaške (Dantejeve) jame. Na tabli triglavskega narodnega parka je naslednje besedilo: Zadlašla jama, imenovana po vasi Zadlaz, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane. Pripovedujejo, da je v začetku 14. stoletja partiarh Pagano della Torre v Tolminu gostil pesnika Danteja Alighlerija, ki naj bi takrat obiskal jamo in v njej našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Po pesniku je jama dobila tudi svoje drugo ime...V jami najdemo endemno vrsto hrošča - tolminskega brezolca, prezimuje pa tudi netopir - mali podkovnjak. Zadlaška jama sodi med zahtevne turistične jame, zato je za obisk potrebno spremstvo jamarskega vodnika in primerna pohodniška oprema.
V nadaljevanju poti sva hodila po planinski poti, ki je bila vrezana v stma pobočja.
Šla sva tudi skozi gorsko vas Zadlaz-Čadrg. V to vas se očitno pride z avtomobili glede na njihovo prisotnost, vendar iz neke druge, nama nepoznane smeri.
Kmalu iz vasi sva prišla na asfaltno cesto, ki je vodila na Tolminske ravne. Cesta je bila presenetljivo prometna, saj so naju zelo pogosto prehitevali avtomobili.
V bližini vasi se je odprl lep pogled na Julijske alpe.
Tudi na to mesto je možen prevoz z avtomobili, torej na višino okoli 900 m. To so dokazovali avtomobili, ki so bili parkirani in planinci, ki so se pripravljali za vzpon na gore nad planino Razor. Hodili naj bi na Vogel, veliko manj planincev na Krn, ki je zelo oddaljen od planine Razor.
Tukaj narava dovoljuje, da naredimo s fotoaparatom "spoj" vaškega naselja in gor v ozadju.
Planinska pot iz Tolminskih raven gre od tu naprej samo še strmo navzgor. Na tem delu sva premagovala najstrmejše dele pohoda. Po dobri uri hoje sva dospela na planino Razor, kjer se je zopet odprl pogled na mogočne Julijce.
Planinska koča Razor je prijetnega izgleda in urejena. Ponujajo sorazmerno veliko jedi: makarone oziroma špagete z golašem, žgance, štruklje, joto ipd. Možno je tudi prenočiti. V razgovoru z oskrbnikom nama je bilo jasno, da planinci ne hodijo po najini smeri. Kot običajno na evropskih pešpoteh bova na poti zopet osamljena.
Iz koče Razor sva se usmerila proti Stržišču, ki pa je od tu še zelo daleč. Na pamet rečeno okoli 20 km. Pogled na okolico je nudil informacijo, da bo potrebno hoditi čez strma pobočja. Verjetno naju bo "držala" na strmih pobočjih vrezana mulatjera.
Nekaj časa sva hodila bolj po gozdni poti, kjer sva srečevala planince. Prepričan sem bil, da prihajajo iz doline, vendar sva nekoliko nižje opazila parkirišče kot izhodišče omenjenih planincev. Kmalu sva tudi ogledala mulatjero, ki naju bo "ponesla" čez Baško grapo.
Po približno nekaj ur hoje so se končala strma pobočja in pokrajina je postajala bolj ravna. Človek pomisli, da je konec strmih pobočij, kjer se tudi ne upaš pogledati navzdol. Ko pa še zagledaš lično lovsko kočo sredi romantičnega gozda, si še bolj prepričan v "boljše čase". V toplem vremenu bi lahko pod podstrežkom te koče tudi prenočeval. Drugače pa tu ni bilo žive duše.
Tu sva z Mihom za kratek čas posedela, da sva si nabrala novih moči za prečkanje najbolj strmega pobočja na slovenskih evropskih pešpoteh. Pravo mesto za nastanek adrenalina v telesu. Mene je bilo precej strah tega dela, na kar so nakazovali tudi opisi v vodniku: strma pobočja, varen korak, jeklenice. Zadnje čase nisem veliko hodil po takem terenu. Malo pa sem imel tudi strahu iz predhodne poti po E7, natančneje iz Kobil pod Trdinovim vrhom, kjer niso bile tako visoka pobočja, a kljub temu dovolj strmo za zdrs. Vendar tam je bil problem, da je bila pot slabo vrezana v pobočje. Tu pa je bila pot dobro vrezana v goro. Le na enem mestu jo ni bilo, kar bom opisal v nadaljevanju.
Nekajkrat sem si celo upal pogledati navzdol in je izgledalo takole.
Že iz predhodnega pogleda na goro, je bilo jasno, da bodo opisane jeklenice iz vodiča takoj, ko bova šla skozi tunel. To so pričali tudi klini v njem. Tunel sredi gora, kjer srečaš planinca zelo redko, naredi lahko samo vojska za svoje namemene.
Izza mostu sva srečala gamsa, ki se je graciozno gibal po strmih skalnatih pobočjih. Vidiš ga in ga že ne vidiš. Fotografirati ga je praktično nemogoče, če hodiš po planinah kot midva. Vprašaš se, kako gams preživi plazove, ki jih mora biti tu ogromno. Odgovor sva našla pri domačinu v bližini Podbrda. Povedal nama je, da se gamsi pozimi omaknejo nižje v gozd, kjer ni nevarnost plazov. Kako naj preživi žival, ki nima pravega načina preživetja? Človek mora preživeti tudi mesto kmalu po tunelu, kjer "zmanjka" poti. Na razpolago je samo strmo mokro skalnato pobočje. Na obeh straneh teh skal sta jeklenici. Med njima pa klin za oprijem desne roke. Mokre skale nudijo redke police, na katere lahko stopiš s pol stopala ali samo s četrt stopala. Meni je bil razmak med jeklenico in klinom prevelik, da nisem čutil, da se trdno držim z rokami. Čvrstost oprijema nog je bila bolj nična. Z veliko težavo sem stopil na eno od polic in se "pognal" na drugo stran skal. Od adrenalina me je kar "razganjalo". Ne vem, kako bi to še enkrat izvedel.
Po taki izkušnji ti je hoja po planinskih poteh otroško lahka. Potrebno se je bilo vzpeti na prelaz, kjer sva kmalu zagledala avto. Če pa je prisoten avto, potem je pot super, sva si mislila in res je bilo tako. Nekoliko nižje sva srečala planince, ki so se spuščali iz Rodice. Spustila sva se po makedamski poti, kjer vozijo džipi proti Stržišču, vasi pod Črno prstjo. Najprej sva se spuščala po dokaj strmi poti, nato pa je zavila v desno in ni bila pretirano strma. Vendar se je pot zelo "vlekla" do Stržišča.
Črna prst v teh krajih predstavlja estetski užitek, rekreacijo v obliki hoje in gorskega teka ipd. Mnogo rekreativnih tekačev je že sodelovalo na gorskem teku Črna prst in maratonu štirih občin. Slednji ima kar trajne pločevinaste tablice za označevanje proge.
Iz Stržišča, kjer sva naredila krajši počitek, sva se odpravila v vas Kal, malo naprej od Stržišča.
V vasi je vodnjak z vodo, kjer lahko dobimo nove zaloge vode. Najprej hodimo navkreber po isti poti, ki vodi na Črno prst. Na sedlu gre slednja levo, E7 pa naravnost navzdol, kjer pridemo najprej do zapuščene hiše v gozdu.
Sledi pa ji kmetija, katere lastnik nakazuje svojo inovativnost s kovinskimi vrati, ki vodijo na njegovo posestvo. Narejene so z namenom, da jih ni potrebno zapirati, pa so kljub temu zaprte. To se je domislil lastnik oziroma je dobil idejo nekje drugje, ker ljudje niso zapirali vrat. Posledica pa so bile pobegle živali.
Ukvarjal se je z rejo jelenov, imenovanih lopatar. Te živali so razširjene v Dalmaciji, Madžarski, Veliki Britaniji itd.
Iz te kmetije so bili lepo vidne naslednje gore: Kobla, Soriška planina in najin naslednji planinski cilj na E7, Porezen.
Pot naju je vodila proti Bači pri Podbrdu, na višini 770 m.
Človek bi pričakoval, da se bo spustil proti Petrovemu Brdu iz tega kraja. A bilo je drugače. Najprej sva se vzpela nad vasjo v smeri gore Bača. Ko sva višje zagledala hiše, sva zavila proti njim. Sledil je dolg spust ob mladi Bači v dolino, kjer pridemo na staro makedamsko cesto za Petrovo Brdo. Pot je v redu, če niso prisotni določeni dejavniki kot v najinem primeru: utrujenost po številnih kilometrih hoje in noč. Ko sva prišla do prej omenjene ceste, sva morala še 3 km hoditi navkreber do vasi Petrovo brdo, kjer je tudi planinski dom, kjer sva prenočila. Hodila sva po poti, kjer je bilo temno kot v rogu. Z svetilkama sva osvetljevala samo manjši del poti okoli naju.
No comments:
Post a Comment