Pohod po E7 Petrovo brdo - Blegoš

Z veseljem naju je sprejel oskrbnik planinske koče na Petrovem brdu Rudi Zgaga. Videlo se je, da je športnik po duši, zato ni bilo presenetljivo, da se je zanimal za evropsko pešpot E7. Povedal sem mu tudi za spletno stran o evropskih pešpoteh: http://eupoti.com/, da si bo lahko posodobil svoje vedenje o tem fenomenu. Udobno sva prespala noč v planinskem domu, ki razpolaga z dvema lepima sobama. V predsobi je miza, s televizorjem. Tistega dne je bil odprt tudi planinski dom, kjer sva si zaradi pozne ure nabavila sokove in prigrizke. Okoli 8 ure zjutraj sva se odpravila proti vrhu Porezna.

Na vrh Porezna je vodila strma cik cak planinska pot. Pot človeku ves čas "ne pusti" dihati, dokler se ne spočijemo v planinskem domu Borisa Žvana.

V koči je bilo veliko planincev, kar je pričalo, da gre za priljubljeno planinsko točko. Ko sva napolnila svoje želodce in nekoliko odpočila sva nadaljevala pot proti vrhu Porezna, ki je samo streljaj od koče. Na vrh sva šla v družbi Mihovega znanca iz pohoda. Vrh je bil zavit v meglo in vetr je "pluskal" v nas. Imel je učinek hlajenja. Ne vem, kaj je boljše: ta veter ali sonce in vročina. Ob slednjem je iz Porezna zelo lep razgled na bližnjo in daljno okolico, kar sem izvedel iz pripovedovanja takrat pristotnih.

Ko sva se spustila do velike črede konj na prelazu, ni bilo več veliko megle, veter je pihal naprej.

Iz Porezna sva se po makedamski cesti spustila v Davčo, vendar je potrebno hoditi več ur.

Ko sva prišla do križišča, kjer se ceste razcepijo proti ostalim hišam razpotegnene Davče, smučišču Črni vrh, sva za krajši čas posedela na klopci. Tu sva srečala domačina, ki je lastnik apartmajev. Če bi kakšen pohodnik po E7 potreboval prenočišče, morda celo hrano, naj se oglasi na naslednjem naslovu: Apartma Na Raspet, Žumer, Davča 118, 4228 Železniki, Slovenija, tel. 04 51 96 106, GSM 041 618 308 in e-mail: patricija.zumer@siol.net. Lastnika sta bila zelo prijazna in povedala, da so zelo blizu smučišča Črni vrh nad Cerknim. Cena apartmaja je 25 EUR. Midva tokrat nisva prenočevala pri njih, ker sva imela v načrtu, da še tega dne prideva v Hotavlje na avtobus in nato proti domu.

Midva sva se od tu odpravila proti Črnemu vrhu, ki je največje slovensko smučišče po besedah Miha. Najprej sva hodila po asfaltni cesti

Kjer je parkirišče za smučišče Črni vrh, se prične pot vzpenjati po gozdu proti smučišču. Ni potrebno dolgo hoditi, da pridemo na spodnji del smučišča.

Približno eno uro hodimo po tem smučišču, da pridemo na vrh in zavijemo levo proti Blegošu. To se zgodi, ko zagledamo planinsko kočo na vrhu.

Na vrhu bi se človek okopal v akumulacijskem jezeru, ki je namenjen zasneževanju smučišča pozimi. A tega dne ni bila velika želja po takšnem dejanju zaradi vetrovnega in oblačnega vremena. Če bi bilo vroče, bi bile želje povsem drugačne. Pa tudi lastniki jezera niso predvideli kaj takega, saj so ga čvrsto ogradili.

Sledila je približno 2 urna hoja po značilnem škofjeloškem pogorju, kar pomeni, da ni bilo več strmih pobočij, grap v takšnem obsegu kot v Baški grapi. Ta svet so zamenjali gozdovi, vmes tudi nekaj bolj strmih pobočij kot je Blegoš, a narava ni preveč pretiravala.

Nekoliko bolj gorski svet se je pričel pri koči na Blegošu, kjer sva hotela po načrtih prespati. Glede na to, da je bila ura šele malo čez 4 popoldne in je bil drugi dan napovedano vreme z nevihtami, sva se odpravila najprej do vrha Blegoša.

Pot se je od koče do vrha Blegoša strmo dvigovala. Najprej sva prišla do črede krav, nato pa dosegla vrh Blegoša, kjer so značilne rupnikove utrdbe, s katerimi naj bi branili nekdanje jugoslovanske meje.

Priti na planinski vrh je sladko in tako je bilo tudi tokrat. Iz vrha sva se odpravila proti Hotavljam. Pot E7 sva zapustila nekoliko nižje. To pa zato, ker sem to pot že prehodil pred dvema letoma do Škofje Loke in seveda tudi naprej. V času, ko pišem blog imam še za prehoditi pot od Podčetrtka do Hodoša.